Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 3. adventno nedeljo

Vp 2,14-18
Zaročenec
Golobica moja v skalnih duplinah,
v zavetju pečine,
pokaži mi svojo postavo,
daj mi slišati svoj glas;
kajti tvoj glas je prijeten
in tvoja postava prikupna.

Zaročenka
Polovite nama lisice,
male lisice,
uničevalke vinogradov,
ker je najin vinograd v cvetju.
Moj ljubi je moj in jaz sem njegova,
med lilijami pase.
Preden zaveje dan
in se razbežijo sence,
se vrni, moj ljubi.
Bodi podoben gazeli
ali mlademu jelenu v razgrápanih gorah!

Flp 4,4-7
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Lk 3,10-18
Množice pa so ga spraševale in rekle: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je in rekel: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit, in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je določeno.« Spraševali so ga tudi vojaki in rekli: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača.«

Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so v svojem srcu vsi mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem odgovoril in rekel: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v svoji roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo žitnico, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.

Razlaga cerkvenih očetov
Ciril Aleksandrijski pravi: »Vsako navodilo je namreč povezano z navezanostjo na stvari tega sveta. Poduk o dobrih delih mora biti pred krstom. Luka kot zdravnik preko Janezovega pridiganja poda zdravilo za vsako bolezen, ki so jih razkrili množica, cestninarji in vojaki.« Origen razlaga: »Dati drugemu eno od dveh sukenj pomeni, da ne služimo dvema gospodarjema. Za cestninarje to pomeni, da ne zahtevajo več kot morajo.« »Ta opomin je namenjen tudi krščanskim izterjevalcem davkov, ki ne smejo izkoriščati svojega položaja zato, da bi bogateli,« pa pravi sv. Maksim Torinski. Sv. Avguštin o vojakih pravi, »da ne smejo uporabiti moči, ki izhaja iz njihove službe, da bi izsiljevali ali uporabljali silo proti drugemu, čeprav, ko tako govori, Janez dokazuje, da odobrava vojaško službo.« Sv. Ambrož pa pravi: »Temeljni izraz Postave Stare zaveze je 'biti usmiljeni, kakor je Oče, tako, da vsi mi izpolnjujemo zapovedana dela usmiljenja.« Sv. Gregor Veliki pravi: »Luka nas je seznanil s tem, da se je ljudstvo spraševalo, če je bil Janez Kristus. Janez ni ženin, ampak ženinov prijatelj.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Janez, kot predstavnik Judov, ni vreden odvezati jermena Jezusovih sandal, saj je njegova naloga, da pripravi pot Jezusu, ki je Kristus, saj on krščuje z vodo, Jezus pa bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem«, »kakor se je zgodilo na binkošti«, pa dodaja sv. Ciril Jeruzalemski. Sv. Ambrož nadalje razmišlja: »Janezov klic k pokori se zaključi z opozorilom poslušalcem, da se bo Bog vrnil kot sodnik in bo ločil tiste, ki obrodijo sad od tistih, ki so nerodovitni.«

Misli Benedikta XVI.
»Evangelij današnje tretje adventne nedelje nam ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in ga opisuje, medtem ko govori ljudem, ki so prišli k njemu do reke Jordan, da bi se dali krstiti. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vprašali: 'Kaj naj torej storimo?' (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

Prvi odgovor je namenjen vsem. Krstnik pravi: 'Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako' (v. 11). Tukaj lahko vidimo merilo za pravičnost, ki jo poživlja karitativna ljubezen. Pravičnost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo več in tem, kar manjka nekomu tisto potrebno. Karitativna ljubezen nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki je v potrebi, ne da bi iskali opravičila za ohranitev lastnih interesov. Pravičnost in karitativna ljubezen si ne nasprotujeta. Obe sta potrebni in se morata dopolnjevati. 'Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravični družbi', kajti, 'vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomoč v smislu dejavne ljubezni do bližnjega' (Okrožnica: Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen nekaterim 'cestninarjem', oziroma pobiralcem davkov za Rimljane. Že zaradi tega so cestninarje zaničevali, predvsem pa zato, ker so izkoriščali svoj položaj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marveč naj ne zahtevajo nič več, kot je predpisano (prim. v. 13). Prerok v Božjem imenu ne zahteva izrednih dejanj, temveč predvsem pošteno izvrševanje svoje dolžnosti. Prvi korak proti večnemu življenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved: 'Ne kradi' (prim. 2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, še enemu sloju, ki ima neke vrste oblast in jo skuša zlorabiti. Vojakom Janez pravi: 'Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj vaša plača' (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje začne s poštenostjo ter spoštovanjem drugih. To navodilo velja za vse, še posebej za tiste, ki imajo večjo odgovornost.

Ko v celoti premislimo te pogovore, nas nagovori konkretnost Janezovih besed. Ker nas bo Bog torej sodil po naših delih, je potrebno prav v našem obnašanju pokazati, da izpolnjujemo njegovo voljo. In ravno zato so Krstnikova navodila vedno aktualna. Tudi v našem tako zapletenem svetu bi bilo veliko bolje, če bi vsakdo izpolnjeval ta pravila obnašanja. Prosimo torej Gospoda na priprošnjo Svete Marije, da nam pomaga pripraviti se na Božič, tako, da bomo obrodili dobre sadove spreobrnjenja (prim. Lk 3,8).