Druga adventna pridiga: Vsi kristjani so poklicani k svetosti

VATIKAN (petek, 11. december 2015, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes imel drugo adventno pridigo za papeža Frančiška in rimsko kurijo. Govoril je o poklicanosti vseh kristjanov k svetosti, pri tem pa izhajal iz koncilske konstitucije o Cerkvi Lumen gentium. V 5. poglavju konstitucije beremo: »Vsi v Cerkvi, naj pripadajo k hierarhiji ali pa jih hierarhija vodi, so poklicani k svetosti po apostolovi besedi: ''To je namreč Božja volja, vaše posvečenje'' (1 Tes 4,3).«

»Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet«
Ta poziv k svetosti je najpomembnejši poudarek koncila. Brez njega so po Cantalamessovih besedah vsi ostali »ali nemogoči ali nekoristni«. Kadar govorimo o svetosti, je to besedo najprej treba »osvoboditi zadrege in strahu, ki ju vzbuja« zaradi določenih napačnih predstav, ki smo jih o njej ustvarili. Svetost lahko obsega nadnaravne pojave, a se z njimi ne istoveti. »Če so vsi poklicani k svetosti, je to zato, ker je na dosegu vseh, je del normalnosti krščanskega življenja,« je zatrdil Cantalamessa, zatem pa o svetosti spregovoril z vidika Stare in Nove zaveze.

Osnova svetosti v Svetem pismu je od vsega začetka zelo jasna: ker je Bog svet. »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet,« beremo v drugi Mojzesovi knjigi. Svetost je povzetek vseh lastnosti Boga. Izaija Boga imenuje »Sveti Izraelov«, torej tisti, ki ga je Izrael spoznal kot svetega. »Svet, svet, svet je Gospod …,« je vzklikalo ljudstvo. Tudi Marija je premišljevala to podobo Boga pri prerokih in v psalmih, ko je rekla: »Njegovo ime je sveto.«

Kristusova novost
V Novi zavezi se opredelitev »sveto ljudstvo« kmalu začne uporabljati za kristjane. Za Pavla so krščeni »sveti po poklicanosti« ali pa »poklicani biti sveti«. Pavel krščene redno imenuje »sveti«. Verniki so »izvoljeni, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni«. A ne gre le za terminološko uporabo, v ozadju so globoke spremembe, je pojasnjeval papeški pridigar. »Svetost ni več ritualno ali pravno dejanje, ampak moralno, če ne celo ontološko. Ne nahaja se v rokah, ampak v srcu; ne določa se zunaj, ampak znotraj človeka in se povzema v ljubezni.« Kot pravi Jezus: »Človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11).

Posredniki Božje svetosti niso več kraji, obredi, predmeti in postava, ampak je to oseba, Jezus Kristus. Biti sveti ne pomeni več »biti ločen od tega ali onega«, ampak pomeni »biti združen z Jezusom Kristusom«. Obstajata dva načina, po katerima vstopimo v stik s Kristusovo svetostjo in po katerima se nam ta svetost kaže: »ponotranjenje« in »posnemanje«. Kot je dodal Cantalamessa, je za nas pomembnejše »ponotranjenje«, ki se uresničuje v veri in po zakramentih. »Svetost je predvsem dar, milost in delo Trojice.« Ko pravimo, da smo deležni Kristusove svetosti, je kot da bi rekli, da smo deležni Svetega Duha, ki prihaja od njega. Kristus ostaja v nas in mi ostajamo v Kristusu, zahvaljujoč Svetemu Duhu. Sveti Duh je torej tisti, ki nas posvečuje, je povedal p. Cantalamessa.

Svetost ali spodletelost
Svetost izvira iz našega dostojanstva Božjih otrok in se nanaša na samo bistvo človeškega bitja. Človek mora biti sveti, da bi tako uresničil svojo najglobljo identiteto, ki je »podoba in podobnost z Bogom«. Svetost je poklicanost; poklicani smo biti sveti. Torej, uresničene in uspele osebe bomo v takšni meri, v kakršni bomo sveti. Sicer nam bo spodletelo. Kot je dodal Cantalamessa, nasprotje od svetnika ni grešnik, ampak nekdo, ki mu je spodletelo.

Naše iztezanje k svetosti je podobno poti izvoljenega ljudstvo skozi puščavo, je ob koncu homilije dejal papeški pridigar. Je pot, sestavljena iz mnogih postankov in ponovnega nadaljevanja poti. V življenju Cerkev jih narekuje liturgično leto ali pa posebne priložnosti, kot je jubilej božjega usmiljenja. To so tudi priložnosti, da se zaustavimo in se vprašamo: »Kdo sem? Kaj želim? Kaj počnem v svojem življenju?« P. Cantalamessa je povabil, da se v tem adventnem času tudi vprašamo: »Me žeja po svetosti ali pa se predajam brezizraznosti?«