2015-12-06 12:50:00

Frančišek vernikom: Sem res zaljubljen v Jezusa, sem trdno prepričan, da mi Jezus daje zveličanje?


TRG SV. PETRA (nedelja, 6. december 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo adventno nedeljo nas bogoslužje postavi v šolo Janezu Krstniku, ki je pridigal »krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov« (Lk 3,3). Morda se sprašujemo: 'Zakaj se moramo spreobrniti? Spreobrne se tisti, ki od ateista postane vernik, od grešnika postane pravičen, toda mi tega ne potrebujemo, mi smo že kristjani! Se smemo tako spraševati? Torej smo v redu? Toda to ni res!« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Ko tako mislimo, se niti ne zavedamo, da se moramo ravno od te domišljavosti spreobrniti, da smo kristjani, da smo vsi dobri, da smo v redu in ravno od te domišljavosti se moramo spreobrniti, torej od stališča, da konec koncev je dobro tako in da ne potrebujemo spreobrnjenja. Poskušajmo se vprašati, če je res tako, da imamo v različnih situacijah in okoliščinah v sebi resnično Jezusova čutenja. Je res, da čutimo tako, kakor čuti Jezus? Na primer, ko utrpimo krivico ali žalitev, se odzovemo brez sovražnosti in odpustimo iz srca tistemu, ki se nam opraviči? Kako težko je odpusti! Kako težko je! To mi boš že plačal! Ta beseda prihaja iz notranjosti? Ko smo poklicani deliti z drugimi veselje in bolečino, resnično jočemo s tistim, ki joče in se veselimo s tistim, ki se veseli? Ko moramo izraziti svojo vero, zmoremo to storiti pogumno in preprosto, ne da bi se sramovali evangelija? Tako si torej lahko postavljamo številna vprašanja. Nismo v redu… vedno se moramo spreobrniti, da bomo imeli ista čutenja kot Jezus.

Krstnikov glas vpije tudi v današnjih puščavah človeštva. Kateri sta ti puščavi danes? Zaprt razum in trdo srce. Glas nas izziva, da se vprašamo, če resnično hodimo po pravi poti tako, da živimo po evangeliju. Tudi danes kakor takrat nas on opominja z besedami preroka Izaija: »Pripravite Gospodovo pot!« (v. 4). To je nujno povabilo, da odpremo srce in sprejmemo Božje zveličanje, ki nam ga nenehno, skoraj trmoglavo ponuja, saj nam želi, da smo prosti sužnosti greha. Toda besedilo še bolj razširi ta glas, saj napoveduje, da »bo vsak človek videl Božje zveličanje« (v. 6). Zveličanje je ponujeno vsakemu človeku, vsakemu ljudstvu, nihče ni izključen, vsakemu od nas. Nihče med nami ne more reči: »Sem že svetnik, popoln sem, sem že zveličan.« Ne. Vedno moramo sprejeti to ponudbo zveličanja, in zaradi tega je to leto Usmiljenja, torej zato, da bi šli naprej po tej poti zveličanja, po tej poti, ki nas jo je učil Jezus. Bog namreč želi, da bi se vsi ljudje zveličali po Jezusu Kristusu, edinem sredniku (prim. 1Tim 2,4-6).

Zaradi tega je vsak od nas poklican predstaviti Jezusa tistim, ki ga še ne poznajo. To ne pomeni prozelitizma. Ne, to je le odpiranje vrat. »Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« (1Kor 9,16), pravi sv. Pavel. Če je Gospod Jezus nam spremenil življenje in ga spremeni vsakič, ko gremo k Njemu, kako ne bi čutili strasti predstaviti ga tistim, ki jih srečujemo na delu, v šoli, v stanovanjski zgradbi, v bolnišnici, na krajih, kjer se zbiramo? Če se ozremo naokoli, bomo našli osebe, ki bi bile pripravljene začeti ali ponovno začeti pot vere, če bi le srečale kristjane zaljubljene v Jezusa. Ne bi morali biti in ne bi lahko bili mi tisti kristjani? Izročam vam vprašanje: Sem res zaljubljen v Jezusa? Sem prepričan, da mi Jezus ponuja in mi daje zveličanje? In če sem zaljubljen, ga moram predstaviti drugim!Toda biti moramo pogumni, saj moramo ponižati gore ošabnosti in rivalstva, napolniti brezna, ki sta jih izkopala ravnodušnost in mlačnost, zravnati steze naše lenobe in našega popuščanja.

Naj nam Devica Marija, ki je Mati in ve kako to storiti, pomaga podreti pregrade in ovire, ki preprečujejo našo spreobrnitev, torej našo pot naproti Gospodu. Samo On, samo Jezus lahko izpolni vsa človekova upanja!








All the contents on this site are copyrighted ©.