VATIKAN (sreda, 2. december 2015, RV) – 30. novembra 1980 je papež Janez Pavel II. podpisal okrožnico Dives in misericordia (O Božjem usmiljenju). Ob 35. obletnici objave tega dokumenta, v središču katerega je tema, ki je neizmerno blizu tudi sedanjemu papežu, je več za Radio Vatikan povedal duhovnik Massimo Serretti, docent na Papeški lateranski univerzi.
Ljubezen in dajanje življenja sta srce usmiljenja
Sveti Pavel v Pismu Efežanom govori o Bogu, ki je
bogat v usmiljenju. V apostolovem jeziku se Bog nanaša na Očeta: »Oče je namreč
posebno povezan s skrivnostjo te kreposti usmiljenja, saj je Oče tisti, ki daje življenje.
V življenju, v dajanju življenja, pa se kaže njegova ljubezen: ljubezen in dajanje
življenja sta srce usmiljenja.« Izhodišče Janeza Pavla II. je bilo človekovo
dostojanstvo. To je samo po sebi nekaj pozitivnega. Vendar pa je dostojanstvo ogroženo,
obrabljeno, izgubljeno. Kadar se govori o usmiljenju, je vedno prisotno tudi uboštvo.
Prinašati Božje usmiljenje
Dokument Dives in misericordia je celotno
Cerkev torej želel povabiti, da bi prinašala usmiljenje, in sicer ne svoje, temveč
usmiljenje nekoga drugega. To je »krščanski paradoks«, pojasnjuje Serretti:
»Kristjan prinaša usmiljenje nekoga drugega, kajti njegovo lastno ne bi zadostovalo.«
Središče človekovega uboštva je namreč greh. Sam tako ne more odgovoriti, ne more
pozdraviti uboštva drugega človeka. Zato je Janez Pavel II. vse povabil, da bi prinašali
Božje usmiljenje.
Usmiljenje – povezava med okrožnico in jubilejem usmiljenja
Papež Frančišek je na njegov dokument spomnil že v
buli ob napovedi izrednega jubileja Misericordiae Vultus (Obličje usmiljenja).
Omenja ga kot temeljni nauk. Navaja tudi besede, da pričevanje usmiljenja narekuje
ljubezen do človeka in do vsega človeškega. To globoko sočutje in potreba, da bi ozdravili
ter dvignili človeštvo, ki pada, je »poteza, ki jasno povezuje okrožnico in leto
usmiljenja«. Prav tako nedvomno lahko rečemo, da je usmiljenje tisto, kar povezuje
papeža Janeza Pavla II. in Frančiška ter njuna pontifikata. Enako velja za zaslužnega
papeža Benedikta XVI., še dodaja Serretti. V svetu, ki postaja vse bolj krut, v katerem
ni več sposobnosti odpuščanja in sprejemanja drugega, so se ti možje, ki so si v resnici
zelo sorodni, odlikovali s podobnimi dejanji. In sicer, ko so človeka vzdignili na
točki njegovega najglobljega padca.
All the contents on this site are copyrighted ©. |