Papež mladim Kenijcem: Težave – nekaj, kar me ustavi, ali priložnost?

NAIROBI (četrtek, 26. november 2015, RV) – Papež Frančišek se je danes srečal z mladimi Kenijci. Ti so mu na stadion Kasarani v Nairobiju med drugim prinesli plaketo, ki prikazuje število rožnih vencev, ki so jih zanj zmolili v zadnjem mesecu in pol. Papež jih je nagovoril spontano. Izhajal je iz predhodnih pričevanj dveh mladih in njunih vprašanj.

Kadar moški in ženska pozabita moliti …
»Zakaj pride do ločitev, boja, vojne, smrti, fanatizma, uničevanja med mladimi? Zakaj ta želja po samouničenju?« Že na prvih straneh Svetega pisma brat ubije brata. Duh zla je tisti, ki vodi v uničevanje, nesložnost, tribalizem, korupcijo, odvisnost od mamil, fanatizem. Kaj lahko storimo proti temu? Obstaja beseda, ki se zdi nekoliko nadležna, a mladi so jo uporabili še pred svetim očetom. To je molitev. Moški in ženska tisto najboljše od svoje človeškosti izgubita, kadar pozabita moliti. In sicer, ker se počutita mogočna in menita, da jima ni treba prositi Boga za pomoč.

Težave – nekaj, kar me bo ustavilo, ali priložnost?
»Fantje in dekleta, ne živimo v nebesih, ampak na zemlji. In zemlja je polna težav.« Pa ne le težav, ampak tudi povabil, ki vodijo v zlo. A nanje lahko gledamo na dva različna načina. So težave nekaj, kar me bo ustavilo in uničilo, ali so priložnost? Izberemo lahko sami. Mladi imajo nekaj zelo velikega: sposobnost izbrati. »Katero od teh dveh stvari želim izbrati? Se bom pustil premagati težavam ali bom težave spremenil v priložnost, da bi lahko zmagal jaz?«

Tribalizem se preseže s poslušanjem, srcem in roko
Papež Frančišek se je nato posebej zaustavil ob izzivu tribalizma. Ta lahko uniči narod. Pomeni imeti roke skrite za hrbtom. In v vsaki roki kamen, da bi ga vrgli v druge. »Tribalizem se preseže edinole s poslušanjem, srcem in roko.« Brez pogovora in medsebojnega poslušanja o kulturi in navadah drugih, bo tribalizem ostal kot črv, ki razjeda družbo. Ko pa prisluhnemo, odpremo srce in podamo roko. Na tem mestu je papež vse zbrane na stadionu povabil, da bi se prijeli za roke in tako dali znamenje, da so proti tribalizmu. Poudaril pa je tudi, da je preseganje le-tega vsakodnevno delo.

Zaradi korupcije zbolimo za diabetesom
Zatem je spregovoril o drugem vprašanju, ki je zadevalo korupcijo. Papež je spomnil na primer mladega Argentinca, ki se je želel posvetiti politiki. Dobil je službo na ministrstvu. Nekega dne je moral izbrati med tremi ponudbami. Izbral je najcenejšo. Nadrejeni pa mu je dejal, da bi moral izbrati ponudnika, pri katerem bi lahko več pospravil v svoj žep … A korupcija ne obstaja le v politiki, ampak v vseh inštitucijah. Tudi v Vatikanu, je dodal papež Frančišek. Korupcija je nekaj, kar postane del nas, kakor sladkor. Vodi pa nas v slab konec. Mi, ali pa država, zbolimo za diabetesom. Vsakič, ko v svoj žep pospravimo podkupnino, uničimo svoje srce, svojo osebnost in svojo državo. »Prosim, ne začnite jesti tega sladkorja, ki se imenuje korupcija!« Pomembno je »ne začeti«. Korupcija nam ukrade tudi veselje in mir. In navsezadnje, kar se ukrade s pomočjo korupcije, ostane na tej zemlji. In prav tako ostane v srcih mnogih, ki jih je korupcija prizadela. Korupcija ni pot življenja, ampak pot smrti.

Prvo komunikacijsko sredstvo je nasmeh
Naslednja tema je bila uporaba komunikacijskih sredstev za širjenje sporočila o Kristusovem upanju. Prvo komunikacijsko sredstvo, je zatrdil papež Frančišek, je beseda, gesta, nasmeh, bližina, iskanje prijateljstva. Vse to je veliko bolj učinkovito kot katerikoli televizijski program.

Kako preprečiti rekrutiranje mladih?
Kako preprečiti rekrutiranje mladih za radikalizacijo? Da bi odgovorili na to vprašanje, si je potrebno prej odgovoriti, zakaj mladi sami to dopustijo. Če mlad človek nima dela, ne more študirati, kaj lahko stori? Lahko pade v kriminal, odvisnost, naredi samomor, ali pa se vključi v neko dejavnost, ki mu s prevaro da nek smisel. V boju proti temu sta na prvem mestu izobrazba in delo. Zato pa v središču mednarodnega ekonomskega sistema ne sme biti bog denarja, ampak oseba. Kar lahko storijo mladi sami, da bi svoje vrstnike pripeljali nazaj na pravo pot, je predvsem molitev. Bog je veliko močnejši kot katerakoli kampanja rekrutiranja. Drugo pa je, da jim govorijo z naklonjenostjo, nežnostjo, ljubeznijo in potrpežljivostjo, jih povabijo v svoj krog prijateljev ter jih ne pustijo samih.

Odgovora ni, je pa pot: gledati Božjega Sina
Na nekatera vprašanja je težko odgovoriti. Kot na primer, kako videti Božjo roko sredi življenjskih tragedij. Odgovora ni, je pa pot: gledati Božjega Sina. Bog ga je izročil, da bi nas vse rešil. Bog sam se je pustil uničiti na križu. Kadar nečesa ne razumeš, si obupan in se ti sesuje svet, poglej križ: »Tam je polom Boga, tam je uničenje Boga.« In tam je izziv naše vere: upanje. Kajti polom ni bil konec zgodovine. Sledilo je vstajenje. Papež je mladim zaupal, da ima v žepu vedno rožni venec in »zgodovino Božjega poloma«, to je majhen križev pot: »Zahvaljujoč tema dvema stvarema nikoli ne izgubim upanja.«

Če nekdo ni prejel razumevanja, naj bo sam razumevajoč z drugimi
Nazadnje je papež spomnil še na pomen družine, ki jo je treba vedno braniti. Na to nas opozarjajo zapuščeni otroci, ki niso nikoli občutili ljubezni, in pa tudi zapuščeni ostareli. In kako si lahko pomaga nekdo, ki je sam doživel takšno izkušnjo? Če ni nikoli prejel razumevanja, naj bo razumevajoč z drugimi. Če ni prejel ljubezni, naj sam ljubi drugega. Če je občutil bolečino osamljenosti, naj se približa tistim, ki so sami.

Računam na vaše molitve
Papež Frančišek se je na koncu mladim še zahvalil. Najprej, ker so prišli in mu pustili govoriti v njegovem materinem jeziku. Nato jim je izrazil hvaležnost tudi za vse rožne vence, ki so jih zmolili zanj. Prosil jih je, da bi še naprej molili zanj, ker to molitev močno potrebuje: »Računam na vaše molitve.«