Tri afriške države, ki jih bo papež Frančišek obiskal čez nekaj dni

VATIKAN (ponedeljek, 23. november 2015, RV) – Papež Frančišek čez dva dni odhaja na svoje enajsto mednarodno apostolsko potovanje, namenjeno trem afriškim državam: Keniji, Ugandi in Srednjeafriški republiki. Gre za tri države, ki imajo marsikaj skupnega.

Kenija
Sveti oče bo najprej obiskal Kenijo, predsedniško republiko, katere glavno in tudi največje mesto je Nairobi. Prebivalstvo sestavljajo tri večje etnije: Kikuyu, ki predstavljajo večino, Masaji, ki prebivajo predvsem na jugu, in Kamba, poljedelsko ljudstvo na območju med obalo in notranjostjo države.

Gibanje za osvoboditev izpod britanske nadvlade, ki je Kenijo začela kolonizirati na koncu 19. stoletja, po pretežno arabski vladavini, se je začelo leta 1942. Gibanje se je poimenovalo Mau Mau. V obdobju med oktobrom 1952 in decembrom 1959 je v državi veljalo izredno stanje. V tem času je bilo na tisoče Kenijcev aretiranih, ker so jih šteli za upornike. Leta 1957 so bili Afričani prvič izvoljeni v zakonodajni svet. Začel se je pritisk, da bi izpustili voditelja gibanja Mau Mau, ki je bil v zaporu vse od leta 1953. To je bil Jomo Kenyatta, pripadnik etnije Kikuyu. Izpuščen je bil leta 1959. Ko je država 12. decembra 1963 dosegla neodvisnost, je postal prvi kenijski predsednik. Za neodvisnost Kenije se je boril od leta 1946 dalje, ko se je v domovino vrnil po študiju v Evropi. Vodil je prvo politično stranko domačinov (KANU), ustanovil neodvisne šole za člane etnije Kikuyu ter podpiral boj za vrnitev zemlje Afričanom. Njegovo ime pomeni »plameneča sulica Kenije«.

Kenyatta velja za »očeta domovine«. Uvedel je pomembne ekonomske in politične reforme, ki so omogočile modernizacijo in industrializacijo Kenije. Ena njegovih zadnjih reform je bila uvedba brezplačnega javnega šolstva. Vzpostavil je tudi dobre odnose z Veliko Britanijo in sosednjimi državami. Po njegovi smrti leta 1978 je sledilo daljše obdobje kontroverznega vladanja Daniela Arapa Moia, ki je ukinil večstrankarstvo. Le-to je bilo ponovno vzpostavljeno leta 1991, toda šele na začetku 3. tisočletja je bila uvedena demokracija, četudi ne brez težav, spopadov med etnijami in nereda. V zadnjih letih je kenijsko družbo zaznamovalo več terorističnih napadov. Aktualni predsednik Kenije, ki je zmagal na volitvah leta 2013, je Uhuru Kenyatta, sin Joma Kenyatte.

Uganda
Papeževa druga postaja v Afriki bo Uganda, ki meji na Kenijo. Gre za polpredsedniško republiko z glavnim mestom Kampala. Uganda je ena najbolj rodovitnih afriških držav, in sicer po zaslugi obilice vode. Del državnega ozemlja pokrivata Viktorijino in Albertovo jezero, med seboj povezani z reko Nil. V državi je prisotnih več etnij, ki so v zgodovini zlasti na jugu ustanavljale svoja kraljestva, med katerimi se je tekom stoletij nato odvilo mnogo spopadov. Nazadnje je nastalo kraljestvo Buganda, ki je pokrivalo večji del današnjega ozemlja Ugande.

Podobno kot v Keniji je predhodnim arabskim zasedbam v drugi polovici 19. stoletja sledil prihod britanskih raziskovalcev, ki so sledili toku Nila. Kasneje so prišli protestantski in katoliški misijonarji, katerih delovanje je zaznamovalo medsebojno tekmovanje, ki je obenem odražalo rivalstvo med Francijo in Veliko Britanijo. Bugandski kralj Mutesa I. je misijonarje sprejel. Njegov naslednik je spremenil držo, s čimer se je začelo preganjanje kristjanov in zgodovina ugandskih mučencev. Leta 1894 je Uganda postala britanski protektorat. Neodvisnost je dosegla leta 1962. Glavna protagonista boja za osamosvojitev sta bila Milton Obote in Idi Amin.

Zgodovina države od takrat dalje je ena najbolj mučnih na afriški celini. Britanska politika plemenskega ločevanja je pustila svoje posledice. Sledila je vrsta državnih udarov, zatiranje, diktatura in politične čistke. Vse to je povzročilo več tisoč smrtnih žrtev. Sedanji mir v Ugandi je zasluga zmage, leta 1986, gverile Narodnega odporniškega gibanja (NRM), ki ga vodi Yoweri Museveni, aktualni predsednik.

Srednjeafriška republika
Papež Frančišek bo na koncu svojega potovanja obiskal še Srednjeafriško republiko. Glavno mesto te polpredsedniške republike, ene najrevnejših držav, je Bangui. Arheološke najdbe pričajo o prvih naseljih na ozemlju današnje države že v času pred egipčansko civilizacijo. Evropejci, Francozi in Belgijci, so na področje prišli leta 1885. V začetku 20. stoletja se je utrdila francoska kolonialna nadvlada. Zaradi sistematičnega izkoriščanja na plantažah bombaža in v rudnikih diamantov je v sledečih desetletjih sledila vrsta manjših uporov, ki pa so bili vedno krvavo zatrti.

Na začetku boja za neodvisnost Srednjeafriške republike, ki se je začel po drugi svetovni vojni, stoji Barthélemy Boganda, katoliški duhovnik, ki je bil na čelu prve politične stranke v državi. Neodvisnost je bila razglašena 13. avgusta 1960.

Sledilo je obdobje vojaških režimov in nasilnih državnih udarov. Leta 1991 se je na mednarodni pritisk začel proces demokratizacije. Dve leti kasneje so sledile prve volitve. Med letoma 1997 in 2002 je bila v državi prisotna mirovna misija Združenih narodov. Navkljub temu so uporniki obdržali nadzor nad obširnimi državnimi ozemlji in leta 2003 tudi zasedli glavno mesto. Njihov voditelj François Bozizé, ki je prevzel oblast, je bil leta 2013 pregnan s strani upornikov skupine Seleka. Slednja je na čelo Srednjeafriške republike postavila enega svojih članov Michela Djotodio. Od januarja 2014 dalje kot prehodna predsednica državo vodi Catherine Samba-Panza.