S papežem Frančiškom skozi minuli teden (16. – 21. november 2015)

Kateheza govorila o vratih usmiljenja
Med sredino katehezo je papež Frančišek govoril o vratih – svetih vratih, vratih Božjega usmiljenja, vratih našega srca, vratih gostoljubnosti in sprejemanja. Vsi smo »varuhi in služabniki Božjih vrat«, je zatrdil sveti oče. Božja vrata pa so Jezus. On osvetljuje vsa vrata življenja, tudi vrata našega rojstva in naše smrti. Kot je sam rekel: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo« (Jn 10,9). Jezus je vrata, skozi katera lahko vstopimo in izstopimo. Kajti Božja staja pomeni zaščito in ne zapora. Tatovi so tisti, ki se hočejo izogniti vratom, saj imajo slabe namene. V stajo se pritihotapijo, da bi prevarali in izkoristili ovce. »Mi pa moramo iti skozi vrata in poslušati Jezusov glas: če slišimo zven njegovega glasu, smo na varnem, rešeni smo. Vstopimo lahko brez strahu in izstopimo brez nevarnosti,« je dejal papež in nadaljeval, da Jezus govori tudi o čuvaju, vratarju, ki odpre vrata dobremu Pastirju. Če čuvaj posluša Pastirjev glas, mu odpre in vstopijo lahko vse Pastirjeve ovce, tudi tiste izgubljene, ki jih je Pastir šel iskat. Ovac ne izbere čuvaj, ne izbere jih župnijski tajnik ali tajnica. Ovce izbere dobri Pastir. Tudi čuvaj posluša Pastirjev glas. Papež Frančišek je zatrdil, da moramo biti kakor ta čuvaj: »Cerkev je vratarka Gospodove hiše, ne njena gospodarica.«

Imamo svetovno vojno po koščkih. In Jezus joče
»Tudi danes Jezus joče. Ker imamo raje pot vojne, pot sovraštva, pot ne-prijateljstva.« Tako je dejal papež Frančišek med mašo, ki jo je v četrtek zjutraj daroval v kapeli Doma svete Marte. »Kaj ostane od vojne, od té, ki jo zdaj živimo? Kaj ostane? Ruševine, na tisoče otrok brez šole, mnogo nedolžnih mrtvih, mnogo! In veliko denarja v žepih trgovcev z orožjem.« Enkrat je Jezus rekel: Ne moremo služiti dvema gospodarjema: ali Bog ali bogastvo. Vojna pa je ravno odločitev za bogastvo. »Gospod je izrekel hudo besedo: Prekleti! Kajti rekel je tudi: Blagor tistim, ki delajo za mir! Ti, ki povzročajo vojno, ki se vojskujejo, so prekleti, so zločinci … Ko je ves svet v vojni, tako kot danes – ves svet!, je to svetovna vojna po koščkih – tu, tam in tam, vsepovsod … za to ni opravičila. In Bog joče. Jezus joče.«

Duhovniki so postavljeni za ljudi
»Dober duhovnik je torej predvsem človek s svojo lastno človeškostjo, ki pozna lastno zgodovino, z njenimi bogastvi in ranami, in ki se je naučil biti v miru z njo, tako da je dosegel globoko vedrino, lastno Gospodovemu učencu.« Kot je povedal papež Frančišek med srečanjem z udeleženci simpozija o poklicanosti, formaciji in poslanstvu duhovnika, da so duhovniki postavljeni za ljudi. Ko nekdo odgovori na Božji  klic, postane duhovnik, da bi služil bratom in sestram. Sveti oče je izpostavil tri podobe Kristusa. Prva je »veliki duhovnik«, ki je na isti način blizu Bogu in blizu ljudem. Druga podoba je »služabnik«, ki umije noge in postane bližnji najslabotnejšim. Tretja podoba pa je »dobri pastir«, katerega cilj je vedno skrb za čredo. Te tri podobe moramo gledati, ko premišljujemo o poslanstvu duhovnikov, poslanih, da služijo ljudem, da jim prinesejo Božje usmiljenje in jim oznanijo Besedo življenja. »Nismo duhovniki sami zase in naše posvečevanje je tesno povezano s posvečevanjem našega ljudstva.«

Pastorala zdravja – ko mi drugi pripada
Papež se je v minulem tednu sestal tudi udeleženci svetovnega kongresa o katoliški vzgoji ter udeleženci mednarodne konference zdravstvenih delavcev. Slednjim je dejal, da se spoštovanje življenja neizogibno udejanja v bližini, ko se približamo in poskrbimo za nekoga, ki trpi v telesu ali duhu. To je tudi drža, ki zaznamujejo pastoralo zdravja. »Ta bližina drugemu – resnična, ne navidezna bližina – vse do stopnje, ko drugega začutimo kot nekoga, ki mi pripada, tudi sovražnik mi pripada kakor brat, presega vsako pregrado narodnosti, družbenega ločevanja, verstva ... Kakor nas uči usmiljeni Samarijan iz evangeljske prilike,« je dejal papež.

Na ad limina apostolorum nemški škofje
Na avdienco s papežem so prejšnji teden prišli še nemški škofje, ki so na obisku ad limina apostolorum. Ob različnih temah, ki se jih je dotaknil v govoru, je izpostavil, da »Cerkev ni zaprt sistem, ki se vedno vrti okoli istih vprašanj. Cerkev je živa, k ljudem pristopa v njihovi stvarnosti, zna vznemiriti, zna razvneti. Nima togega obličja, ima telo, ki se premika, raste in doživlja čustva. To je telo Jezusa Kristusa.« Frančišek zapiše, da razmere v družbi danes zagotovo niso ravno ugodne. Prevladuje določena posvetnost, ki maliči duše, duši zavest o stvarnosti. Posvetna oseba živi v umetnem svetu, ki si ga sama zgradi. Obda se z zatemnjenimi stekli, da ne bi videla ven. In težko jo je doseči. Po drugi strani pa nam vera pravi, da Bog prvi deluje. Ta gotovost nas najprej vodi k molitvi. »Molimo za moške in ženske naših mest, naših škofij,« povabi papež. »In molimo tudi za sebe, naj nam Bog pošlje žarek božje ljubezni skozi naša zatemnjena stekla in se dotakne src, da bodo spoznala njegovo sporočilo.«