Blaženi Francisco de Paula Victor: Njegovo življenje je bilo evangelij

BRAZILIJA (sobota, 14. november 2015, RV) – Francisco de Paula Victor je bil brazilski duhovnik afriškega izvora, ki je živel med letoma 1827 in 1905. Danes je bil prištet med blažene. Beatifikacijo v škofiji Campanha je vodil kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.

»Papež Frančišek ga imenuje 'dober pastir v skladu s Kristusovim srcem, ponižen glasnik evangelija in prizadeven vzgojitelj mladih'.« Tako je kardinal povedal za Radio Vatikan. Za škofijo Campanha je bila to druga beatifikacija v zadnjih nekaj letih. Tamkajšnja krščanska skupnost se tako razodeva kot »dežela svetnikov in verodostojnih pričevalcev Božjega usmiljenja«.

Njegova duša je tako bela kakor je črna barva njegove kože
Novi blaženi je bil kot otrok, namesto da bi odšel delat na polje, s pomočjo dobrotnice Mariane Barbare Ferreire poslan na študij. Izučil naj bi se za krojača. Toda sam je želel postati duhovnik. Tako je premagal ovire vseh vrst, od dejstva, da je bil temnopolt in sin sužnje, ter pri dvaindvajsetih letih vstopil v semenišče. Njegova odločitev je zaradi družbenih diskriminacij v tistem obdobju veljala za neobičajno. Vendar pa si je Francisco ta privilegij zaslužil. Nek njegov prijatelj iz semenišča ga je opisal kot »mladega človeka z zlatim srcem«, katerega »duša je tako bela kakor je črna barva njegove kože«.

Ko je bil star štiriindvajset let, je prejel duhovniško posvečenje. Posvetil ga je škof Antônio Ferreira Viçoso, Božji služabnik. Dogodek je bil po besedah kardinala Amata »pravi čudež«, saj je ovrgel rasne predsodke svojega časa. Njegovo prvo poslanstvo je bilo v domačih krajih. Leta 1852 pa je bil poslan v mesto Três Pontas, kjer je ostal vse do smrti.

Njegovo življenje je bilo evangelij
Bil je »velikodušen in dinamičen župnik«. Nedeljsko sveto mašo je obhajal z veliko svečanostjo. K sodelovanju je vabil znane pridigarje. Vpeljal je tudi mesec v čast Mariji. Posvečal se je katehezam in dajal velik pomen podeljevanju zakramentov. V triinpetdesetih letih je krstil 8.790 otrok belcev in 383 otrok sužnjev. S konjem je večkrat potoval po kmetijskih območjih, da bi najbolj oddaljenim prinesel duhovno tolažbo. Posebej je bil pozoren na spodbujanje izobraževanja, zlasti mladih in manj premožnih. V svoji župniji je s tem namenom ustanovil brezplačno šolo. Darove, ki jih je prejemal sam, je dajal ubogim. Pomagal je tudi tistim, ki so ga na začetku prezirali. Njegovi župljani so zato dvajset let po njegovi smrti v njegovo čast postavili spominsko ploščo z napisom: »Njegovo življenje je bilo evangelij.«

Ponižen in preprost
Prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov je nadalje izpostavil ponižnost in preprostost novega blaženega. V povezavi s tem je poznan pripetljaj, ko se je nekega dne z vlakom vrnil iz Campanhe v Três Pontas. Ob prihodu ga je ljudstvo pričakalo z godbo. Na vlaku pa je bil tudi neki general, ki je zmotno menil, da je bil ta sprejem namenjen njemu. Tako je Franciscu, katerega je imel za nosača, naročil, naj mu nese prtljago. Sveti duhovnik je ponižno in s svojo preprostostjo to tudi naredil. Ko ga je ljudstvo zagledalo, mu je šlo veselo naproti. Na generalovo vprašanje, kdo je ta človek, so ljudje odgovorili: »To je pater Victor in mi smo tukaj, da bi ga sprejeli.«

Vzor duhovnika in župnika
Ko je novi blaženi umrl, je na njegov pogreb prišlo preko tri tisoč oseb. Pospremili so ga s solzami in hvaležnostjo: »Umrl je zelo reven, rojen je bil za evangelij, živel je za ljudstvo.« Njegovi osebni predmeti so se vse od začetka šteli za dragocene relikvije in so bili skrbno hranjeni. Tako je na koncu še povedal kardinal Amato, ki je nato sklenil: »Je izjemen vzor duhovnika in župnika.«