Pri papežu nemški škofje na ad limina apostolorum

VATIKAN (petek, 20. november 2015, RV) – S papežem Frančiškom so se danes srečali nemški škofje, ki so prišli v Vatikan na obisk ad limina apostolorum. Papež jim je govor izročil v branje. V njem spregovori o Cerkvi v Nemčiji ter izpostavi pomen zakramentov, pastoralno spreobrnjenje in vlogo škofov na področju nove evangelizacije. Začne pa s pojavom migracije. »Živimo v izrednem času,« zapiše. Na tisoče beguncev je prišlo v Evropo ali pa so se podali iskat zatočišče pred vojno in preganjanjem. Krščanske Cerkve in posamezniki v Nemčiji nudijo veliko pomoč za sprejemanje teh oseb. »V Kristusovem duhu želimo še naprej pristopati k izzivom velikega števila oseb, ki so v stiski,« zatrjuje Frančišek. »Obenem podpiramo vse humanitarne iniciative, da bi življenjski pogoji v državah izvora postali znosnejši.«

Spomni na aktivnost Cerkve v Nemčiji na socialnem, karitativnem in šolskem področju. Poudari, da je v teh institucijah treba zagotoviti katoliški profil. Na ta način bodo postale pozitivni dejavnik, ki se ga ne more zanemariti pri izgradnji družbe. Papež opozori na velik padec števila obiskov nedeljske svete maše. Vedno manj se pristopa tudi k zakramentom, pri čemer je izpostavil spoved, birmo in zakon.

Frančišek spregovori o naraščajoči težnji po institualizaciji. Ustanavljajo se vedno nove strukture, za katere pa na koncu manjkajo verniki. Gre za neke vrste novi pelagianizem, zaradi katerega polagamo zaupanje v administrativne strukture, perfektne organizacije. Čezmerna centralizacija ne pomaga, ampak zapleta življenje Cerkve in njeno misijonarsko dinamiko. »Cerkev ni zaprt sistem, ki se vedno vrti okoli istih vprašanj. Cerkev je živa, k ljudem pristopa v njihovi stvarnosti, zna vznemiriti, zna razvneti. Nima togega obličja, ima telo, ki se premika, raste in doživlja čustva. To je telo Jezusa Kristusa,« poudarja papež.

Za imperativ postavi pastoralno spreobrnjenje: delati tako, da »bi vse strukture postale bolj misijonarske, in bi bila redna pastorala v vseh svojih zahtevah bolj odkrita in odprta. V vseh pastoralnih delavcih naj spodbuja trajno željo, da bi šli na delo in tako pospeši pozitiven odgovor vseh tistih, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj« (Evangelii gaudium, 27). Frančišek nadaljuje, da razmere v družbi danes zagotovo niso ravno ugodne. Prevladuje določena posvetnost, ki maliči duše, duši zavest o stvarnosti. Posvetna oseba živi v umetnem svetu, ki si ga sama zgradi. Obda se z zatemnjenimi stekli, da ne bi videla ven. In težko jo je doseči. Po drugi strani pa nam vera pravi, da Bog prvi deluje. Ta gotovost nas najprej vodi k molitvi. »Molimo za moške in ženske naših mest, naših škofij,« povabi papež. »In molimo tudi za sebe, naj nam Bog pošlje žarek božje ljubezni skozi naša zatemnjena stekla in se dotakne src, da bodo spoznala njegovo sporočilo.« Doda, da škofje morajo biti med ljudmi, z vonjem po tistih, ki so prvi sprejeli evangelij.

V okviru nove evangelizacije je nujno, da škof skrbno opravlja svojo funkcijo učitelja vere na različnih področjih svoje pastoralne službe. Frančišek tudi zapiše, da se zvestoba Cerkvi in nauku ne zoperstavlja akademski svobodi, ampak zahteva ponižno držo služenja. To je še posebej pomembno za tiste ki vzgajajo in poučujejo nove generacije. Teološke fakultete pri državnih izobraževalnih ustanovah po papeževem prepričanju predstavljajo veliko priložnost za pospeševanje dialoga z družbo.