Papež o odnosu med duhovniki in drugimi ljudmi: Pastirji, ne uradniki

VATIKAN (petek, 20. november 2015, RV) – »Pot duhovnikove svetosti se začne v semenišču!« Formacija duhovnikov se deli na začetno in stalno, a zanje predstavlja enotno izkušnjo na poti učencev. Tako so se glasile besede papeža Frančiška med današnjo avdienco za udeležence simpozija, ki ga je organizirala Kongregacija za kler. Ta se je odvijal včeraj in danes na temo: Poklicanost, formacija, poslanstvo. Duhovnikova pot učenca. Simpozij je potekal ob 50. obletnici objave koncilskih odlokov Optatam totius (o zaželeni (prenovi) vse (Cerkve)) in Presbyterorum ordinis (o (odličnosti) reda prezbiterjev), ki govorita o formaciji in življenju duhovnikov.

Ta dva odloka sta po papeževih besedah »seme«, ki ju je koncil zasejal na polju cerkvenega življenja. V petih desetletjih je to seme zraslo, postalo je »bujna rastlina«, ki ima nedvomno nekaj »suhih listov«, pa vendar predvsem »veliko cvetov in sadov, ki krasijo današnjo Cerkev«.

Sveti oče je svoj nadaljnji govor posvetil odnosu med duhovniki in drugimi osebami, pri čemer se je naslonil na tretji člen odloka Presbyterorum ordinis. Ta se začenja z besedami iz Pisma Hebrejcem, ki so kakor »mali kompendij teologije duhovništva«: »Duhovniki so vzeti izmed ljudi in postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da darujejo darove in daritve za grehe, zato občujejo z drugimi ljudmi kakor z brati.«

Vzeti izmed ljudi … Vsak duhovnik ima svojo zgodovino
Duhovnik je človek, ki se rodi v določenem človeškem kontekstu. V njem se nauči prvih vrednot, vpije duhovnost ljudstva in se navadi odnosov. Papež duhovnikom rad reče, da ima vsak svojo mamo in svojo babico. Vsak ima svojo zgodovino, ni kakor »goba«, ki se nenadoma pojavi v katedrali na dan posvečenja. Pomembno je, da se odgovorni za formacijo in duhovniki sami tega vedno zavedajo. Pot formacije mora biti prilagojena osebi, kajti v duhovništvo je poklicana »konkretna« oseba. Sveti oče je spomnil na družino, kjer se tako kot v drugih okoljih skupnosti – šoli, župniji, združenjih, prijateljskih krogih – naučimo biti v odnosih s konkretnimi osebami. Preko tega se oblikujemo in postanemo to, kar smo, tudi zahvaljujoč njim.

»Dober duhovnik je torej predvsem človek s svojo lastno človeškostjo, ki pozna lastno zgodovino, z njenimi bogastvi in ranami, in ki se je naučil biti v miru z njo, tako da je dosegel globoko vedrino, lastno Gospodovemu učencu.« Duhovnik, ki je pomirjen človek, bo znal vedrino širiti okoli sebe. In sicer tudi v težkih trenutkih, tako da bo posredoval lepoto odnosa z Gospodom. Papež je dodal, da ni normalno, če je duhovnik pogosto žalosten, živčen ali trdega značaja. To ni dobro ne zanj ne za ljudstvo. Verniki naj ne bi plačevali za nevroze duhovnikov. »Naše korenine nam pomagajo spominjati se, kdo smo in kam nas je Kristus poklical. Duhovniki ne pademo z višav, temveč smo poklicani, poklicani od Boga, ki nas 'vzame izmed ljudi', da bi nas postavil 'za ljudi'.«

Postavljeni za ljudi … Pastirji in ne uradniki
Dejstvo, da so postavljeni »za ljudi« je bil naslednji poudarek papeževega govora. Ko nekdo odgovori na Božji  klic, postane duhovnik, da bi »služil bratom in sestram«. Sveti oče je izpostavil tri podobe Kristusa. Prva je »Veliki duhovnik«, ki je na isti način blizu Bogu in blizu ljudem. Druga podoba je »Služabnik«, ki umije noge in postane bližnji najslabotnejšim. Tretja podoba pa je »Dobri pastir«, katerega cilj je vedno skrb za čredo. Te tri podobe moramo gledati, ko premišljujemo o poslanstvu duhovnikov, poslanih, da služijo ljudem, da jim prinesejo Božje usmiljenje in jim oznanijo Besedo življenja. »Nismo duhovniki sami zase in naše posvečevanje je tesno povezano s posvečevanjem našega ljudstva.«

Vedeti in se spominjati, da so postavljeni za ljudstvo, duhovnikom pomaga, da ne mislijo nase, da so verodostojni, a ne gospodovalni, trdni, a ne trdi, veseli, a ne površinski. Skratka, je povzel papež, da so »pastirji in ne uradniki«. Posebej je izpostavil sposobnost duhovnikov, da se veselijo, in pa nevarnost, da postanejo togi.

Sredi ljudi … Bližina
»Nazadnje, kar se je porodilo iz ljudstva, mora z ljudstvom ostati; duhovnik je vedno 'sredi drugih ljudi', ni strokovnjak za pastoralo ali evangelizacijo, ki pride in naredi, kar mora – četudi dobro, ampak kot da bi bila nekakšna obrt – potem pa odide in živi ločeno življenje.« Duhovniki se postane, da bi bili sredi ljudi: »Bližina.« Pri tem je papež opozoril tudi na bližino škofov do duhovnikov.

Nato je nadaljeval, da so duhovniki očetje in bratje in da njihovo »očetovstvo« lahko stori veliko dobrega. »Bližina, drobovje usmiljenja, ljubeč pogled, nuditi izkušnjo lepote življenja, živetega v skladu z evangelijem, in Božje ljubezni, ki postane konkretna tudi preko njegovih duhovnikov.« Z opozorilom, da Bog nikoli ne zavrne, je sveti oče potem izpostavil način spovedovanja. V primerih, ko duhovnik ne more dati odveze, naj ne pošlje proč, ampak naj razloži zakaj. Osebi naj pove, da jo Bog ljubi, ji da blagoslov, in jo povabi, naj se še vrne.

Duhovnik ne sme imeti »privatnih prostorov«. Biti mora vedno ali z Gospodom ali z ljudstvom. Odgovor na vprašanje »kje je moje srce?« vsakemu duhovniku tako lahko pomaga pri usmerjanju njegovega življenja in poslanstva h Gospodu.

Razločevanje o poklicanosti
Čisto na koncu je papež Frančišek nekaj besed namenil še razločevanju o poklicanosti oziroma sprejemanju v semenišča. Opozoril je na mlade, ki nezavedno čutijo, da so psihično bolni in zato v življenju iščejo trdne strukture, ki bi jih zaščitile in bi tako lahko šli dalje. Vse gre v redu, do trenutka, ko se začnejo počutiti utrjene. Takrat pridejo problemi. Zato je potrebno biti pozorni na mlade, ki so preveč togi ali so fundamentalisti. Pravilo je imeti »odprte oči«.