Pri papežu člani Jezuitske službe za begunce

VATIKAN (sobota, 14. november 2015, RV) – Na avdienco s papežem Frančiškom so danes prišli člani Jezuitske službe za begunce, ki jo je pred petintridesetimi leti ustanovil p. Pedro Arrupe, takrat generalni predstojnik Družbe Jezusove. Pojav prisilne migracije se je danes drastično povečal, je papež dejal v svojem nagovoru. Množice beguncev prihajajo iz različnih držav Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije ter iščejo zatočišče v Evropi. Visoki komisariat za begunce pri Združenih narodih ocenjuje, da je po vsem svetu skoraj 60 milijonov beguncev, kar je največ po drugi svetovni vojni. »Znotraj teh statistik so osebe, vsaka s svojim imenom, obrazom, zgodbo in s svojim neodtuljivim dostojanstvom Božjega otroka,« je zatrdil.

Cilj: spremljati, služiti, braniti pravice beguncev
Jezuitska služba za begunce danes deluje v desetih različnih regijah in v petinštiridesetih državah, ves čas pa ostajajo zvesti idealu p. Arrupeja in trem temeljnim točkam svojega poslanstva: spremljati, služiti, braniti pravice beguncev. Zaradi odločitve, da bodo navzoči na krajih, kjer so največje potrebe, na konfliktnih in pokonfliktnih območjih, je Jezuitska služba za begunce postala mednarodno priznana kot organizacija, ki je blizu ljudem in od katerih se uči, da bi jim lahko bolje služila. Papež je pri tem izpostavil skupine, ki delujejo v Siriji, Afganistanu, Srednjeafriški republiki in na vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, kjer sprejemajo osebe različne verske pripadnosti.

Beguncem dati upanje in prihodnost
Jezuitska služba za begunce si po papeževih besedah prizadeva »dati upanje in prihodnost beguncem«, predvsem preko izobraževanja, v katerega je vključenih veliko oseb in je zato še posebej pomembno. Zagotavljati izobrazbo je veliko več kot posredovati pojme, je poudaril Frančišek. Pomeni dejavnost, ki beguncem ponuja nekaj, zaradi česar lahko gredo čez golo preživetje, ohranjajo živo upanje, verjamejo v prihodnost in načrtujejo. »Dati otrokom šolsko klop je najlepše darilo, ki ga lahko poklonite,« je dejal papež in spomnil na glavni cilj vseh njihovih programov: »Pomagati beguncem, da rastejo v zaupanju vase, maksimalno uresničijo svoje prirojene potenciale in branijo svoje lastne pravice kot posamezniki in kot skupnost«.

Pomembna vloga izobraževanja
Za otroke, ki so primorani emigrirati, so šole prostori svobode, je razvijal svojo misel papež. »Pri pouku zanje skrbijo učitelji in so na varnem. Žal pa vemo,« je pripomnil, »da niti šolam ni prizaneseno pred napadi tistega, ki seje nasilje.« Sicer pa so šolski razredi kraji medsebojne podelitve, tudi z otroki različnih kultur, etnij in verstev. V šoli sledijo ustaljenemu ritmu in primernemu redu, zaradi česar se otroci ponovno čutijo »normalni«, starši pa srečni, da jih imajo v šoli.

Izobraževanje ponuja malim beguncem pot, na kateri lahko odkrijejo svojo pristno poklicanost in razvijajo svoje potenciale. Pa vendar, preveč otrok in mladih beguncev ne prejema zadostne izobrazbe. Dostop do šolanja je omejen, predvsem dekletom in kar se tiče srednje šole. Jezuitska služba za begunce si je zato v jubileju usmiljenja postavila za cilj, da pomaga 100.000 mladim beguncem obiskovati šolo, kot je spomnil papež. Z iniciativo Globalno izobraževanje, ki ima za geslo Premaknimo usmiljenje, bodo po njegovem prepričanju dosegli veliko učencev, ki nujno potrebujejo izobrazbo, da bi se jih tako obvarovalo pred nevarnostmi.