Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI za 33. nedeljo med letom

Dan 12,1-3
V tistem času bo nastopil Mihael, veliki knez, ki stoji nad sinovi tvojega ljudstva. To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar je nastalo ljudstvo, do tega časa. V tistem času bo rešeno tvoje ljudstvo; vsakdo, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi med temi, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni bodo sijali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, kakor zvezde za vso večnost.

Heb 10,11-14.18
In vsak duhovnik pristopi in vsak dan opravlja službo in večkrat daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Ta pa je za grehe opravil eno žrtev in za vselej sédel na Božjo desnico. Odtlej čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni za podnožnik njegovih nog. Z eno samo daritvijo je namreč za vselej naredil popolne tiste, ki s posvečujejo. Kjer pa je to odpuščeno, ni več daritve za grehe.

Mr 13,24-32
 »Toda v tistih dneh, po tisti stiski,
bo sonce otemnelo
in luna ne bo dajala svoje svetlobe.
Zvezde bodo padale z neba
in nebeške sile se bodo majale.
Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

»Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.« »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nanašajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na časovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambrož pravi: »Cerkev je luč in zvezda, ki osvetljuje naše zemeljsko življenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove luči.« Sv. Avguštin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda Častitljivi pa pravi: »Dokončni prihod Luči bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin človekov bo prišel, sodil bo vse narode, s tem bo napravil konec stiskam narodov in uslišal bo želje svetih.« Avguštin nadaljuje: »Med temi nesrečami bo Bog storil, da vstane človeštvo iz Adamovega greha in vzpostavi novo človeštvo v Kristusovem imenu. Če smo mu nasprotovali ob njegovem prvem prihodu, bomo trepetali ob njegovem drugem prihodu. Kristus bo namreč prišel z močjo in veličastvom v svojem telesu in v vstalih telesih njegovih vernikov.«

Tertulijan pojasni pomen prilike o smokvinem drevesu: »Sadovi pomladnih dreves napovedujejo poletje, tako kot preizkušnje sveta napovedujejo kraljestvo.« Sv. Hipolit nadaljuje: »Poletje torej pomeni konec sveta.« Sv. Metod Olimpski pa razlaga takole: »Kakor je v Svetem pismu uničenje prehod iz enega stanja v drugo boljše in odličnejše stanje, tako bo konec sveta za kristjane prehod iz zemeljskega v odličnejše stanje v nebeškem kraljestvu.« Origen zatrdi: »Božja Beseda ne mine, medtem ko zemeljske stvari minejo.« Sv. Gregor Veliki to še bolj slikovito pojasni: »Nič ni bolj bežnega, kot je človeška beseda, in nič ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Božja beseda.«

Misli Benedikta XVI.
Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih (Mr 13,24-32), ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja.« Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale« (Mr 13,24-25). Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo« (Mr 13,26).

Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. Starodavne besede prerokov so naposled našle središče v osebi Mesije iz Nazareta: on je resnični dogodek, ki sredi razdejanja sveta ostaja nepremična in trdna točka. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Božja Beseda je v Svetem pismu začetek stvarstva: vse stvaritve, začenši z nebesnimi telesi kot so sonce, luna, ozvezdja, so pokorne Božji besedi, ki jih je ustvarila. Ta stvariteljska sila božanske Besede se je osrediščila v Jezusu Kristusu.