Papež nekdanjim gojencem jezuitskih šol: Nenehno v napetosti

EKVADOR (petek, 13. november 2015, RV) – Papež Frančišek je poslal video sporočilo udeležencem XVI. latinskoameriškega kongresa združenj nekdanjih gojencev šol, ki jih vodijo jezuiti. Tridnevni kongres se je sklenil danes v mestu Guayaquil v Ekvadorju.

Nenehno v napetosti
Papež se najprej kratko zaustavi ob profilu nekdanjih jezuitskih gojencev. Vsakomur, ki je študiral v jezuitski šoli, mora ostati določena dediščina. Biti mora oseba, ki je »nenehno v napetosti«. V napetosti med nebesi, zemljo in samim seboj. Papež Frančišek še doda, da ne sme kakor noj skrivati glave pred resničnostjo. Ne sme si zgraditi izoliranega sveta z lastno religioznostjo. In ne sme svoje vesti prodati posvetnosti. Gre za napetost, ki izhaja iz določenih vprašanj: »Kako sem pred Bogom? Kako sem pred svetom? Kako sem pred posvetnim duhom, ki se mi vedno znova ponuja?« Glede na odgovor na ta tri vprašanja se lahko oceni, do kakšne mere je bila formacija, prejeta s strani Družbe Jezusove, asimilirana ali pa »shranjena v omaro«.

Opazovati resničnost tako, kot je
Sv. Ignacij Lojolski v kontemplaciji učlovečenja opozarja na napetost v treh stvareh. Najprej vabi, da bi gledali tri Božje osebe v nebesih. Potem, da bi gledali zemljo: ljudi, dežele, situacije. In nazadnje še, da bi gledali eno osebo – Marijo, doma v Nazaretu. Bog svojega Sina pošlje, da bi ljudi rešil v njihovi resničnosti, nadaljuje papež. Zato je resničnost potrebno opazovati tako, kot je.

Treba se je vprašati, kaj se dogaja v tem trenutku, koliko otrok ne hodi v šolo, zakaj ne morejo hoditi v šolo, koliko otrok nima dovolj hrane, koliko otrok je bolnih. Pomisliti je treba na tri nujne stvari: na zdravstveno oskrbo, hrano in izobrazbo. Papež Frančišek nato spomni na podobo neke ulice iz Buenos Airesa, ki je nanj naredila močan vtis. Na njej je bilo 36 restavracij, ki so bile običajno polne, četudi so bile zelo drage. V neposredni bližini te ulice pa je bilo barakarsko naselje (favela). To je primer, ki nam kaže tragedijo, v katero vodi pomanjkanje pravičnosti in nepristranskosti. V tistih restavracijah je jedlo tudi veliko kristjanov, verujočih v Jezusa Kristusa, morda so nekateri med njimi obiskovali katoliške šole.

»Jezuitski virus«
Papež nato spregovori o »jezuitskem virusu«. Ta pomeni gledati tisto, kar bi rekli Bogu, kadar vidimo to neenakost; kar bi mu rekli, ko vidimo izkoriščanje otrok in drugih na delu; kar bi Bogu rekli, ko vidimo, da se zemlje ne varuje, ko vidimo izsekavanje gozdov; ko vidimo rudarska podjetja uporabljati cianid in arzen, kar ogroža zdravje mnogih oseb, odraslih in otrok.

Je naš pogled na ljudi pogled nekoga, ki ne želi problemov?
Sv. Ignacij je v kontemplaciji učlovečenja priporočil, da bi gledali Boga, kako zre na zemljo, da bi gledali ljudi, kako se rojevajo, umirajo, jočejo, se smejejo. Da bi gledali resničnost. Ni si mogoče predstavljati Device, ki bi zaprla vrata, da ne bi slišala Božjega klica. Kot kristjani bi morali narediti enako kot ona. Pogled, s katerim gledamo ljudi, je pogled naše udobnosti, mirnosti, pogled nekoga, ki ne želi problemov, pogled naše denarnice? Boga gledamo iz obličja v obličje? Govorimo z »bogom sprayem« ali z Očetom, Sinom in Svetim Duhom?

Resnica vodi v napetost
Zastavljati si vsa ta vprašanja pomeni »ostati v napetosti«. Sveti oče zaključi, da se v napetosti razodeva resnica, saj ta ni nikoli mirna in kristalizirana, ampak sama vodi v napetost, v delovanje, v spreminjanje; vodi v posnemanje Boga stvarnika, odrešenika in posvečevalca; vodi do tega, da si človeško bitje.