Papež med jutranjo homilijo o idolatriji lepote in idolatriji navad

VATIKAN (petek, 13. november 2015, RV) – Papež Frančišek je po enotedenskem premoru danes zjutraj ponovno daroval mašo v kapeli Doma svete Marte. V homiliji je opozoril na dve nevarnosti, ki zalezujeta vernike: skušnjava, da bi pobožanstvili stvari zemlje, in malikovanje navad, kot da bo vse trajalo za vedno. A edina večna lepota je lepota Boga.

Ostati navezani na lepote tega sveta
»Velika lepota je Bog,« je zatrdil sveti oče. O tem govori tudi psalm, ki se je bral med današnjim bogoslužjem: »Nebesa razglašajo Božjo slavo« (Ps 19,2). Človekov problem pa je, da se pogosto klanja tistemu, kar je samo odsev nekega sijaja, ki bo nekega dne prav tako ugasnil, ali pa postane vdan užitkom, ki so še bolj minljivi.

Današnje berilo in psalm govorita o lepoti stvarstva, a prav tako pokažeta na zmoto tistih ljudi, ki v teh lepih stvareh ne zmorejo videti transcendence. Po papeževih besedah gre tukaj za »idolatrijo imanence«: ljudje se zaustavijo pri lepoti, ne da bi šli onkraj. »Oprijeli so se te idolatrije,« je zatrdil, »presunjeni so ob moči in energiji teh stvari. Niso pomislili, kako je šele močan njihov vladar, saj jih je ustvaril On, ki je izvor in tvorec te lepote.« Gledati mnoge lepe stvari, ne da bi pomislili na njihov konec, je po Frančiškovih besedah idolatrija, malikovalstvo. In vsi smo v nevarnosti, da podležemo tej idolatriji, navezanosti na tukajšnje lepote brez transcendence. To je idolatrija imanence: verjamemo, da so stvari skorajda bogovi, da ne bodo nikoli minile. Pozabimo na njihov zaton.

Pobožanstviti svoje navade
Druga nevarnost je idolatrija navad, zaradi katere srce postane gluho. Papež Frančišek jo je pojasnil z Jezusovimi besedami iz današnjega evangelija (Lk 17,26-37). Jezus govori o ljudeh v Noetovih dneh in o tistih v Sodomi: »jedli so in pili, se ženili in se možile«, ne da bi skrbeli za kaj drugega, vse dokler niso prišli potop, ognjeni in žveplov dež, popolno uničenje.

Papež je nadaljeval, da je vse navada. Naše življenje je pač takšno: »Tako živimo, ne da bi mislili na zaton tega načina življenja.« To je idolatrija, je pojasnil: »Biti navezani na navade, ne da bi pomislili, da se bo tudi to končalo.« Cerkev pa nas usmerja, da gledamo na konec teh stvari. Tudi navade lahko postanejo bogovi, je ponovno posvaril. In dodal: »Kakor bo lepota končala v neki drugi lepoti, tako bo naša navada končala v večnosti, v neki drugi navadi. To je Bog.«

Gledati večno lepoto
Pogled je vedno treba usmeriti onkraj, na »končno navado«, na edinega Boga, ki je »onkraj konca ustvarjenih stvari«. Tako uči tudi Cerkev v teh zadnjih dneh liturgičnega leta, da ne naredili usodne napake in se ozrli čez ramena, kot se je to zgodilo Lotovi ženi. Imeti moramo gotovost, da »če je življenje lepo, bo zelo lep tudi zaton«.

»Mi verniki nismo ljudje, ki se obračajo nazaj, ki se umikajo; smo ljudje, ki gredo naprej,« je izpostavil papež ob koncu homilijo. »Vedno iti naprej v tem življenju, ob tem gledati lepoto, z vsemi navadami, ki jih imamo, a brez da bi jih pobožanstvili. Kajti končale se bodo. Naj bodo te male lepote, ki odsevajo veliko lepoto, naše navade, da bi živeli v večni pesmi, v zrenju Božje slave,« je sklenil sveti oče.