Papež Frančišek: Zgodovina bo pokazala, ali smo ljudstvo

VATIKAN (petek, 13. november 2015, RV) – Ob 130. obletnici rojstva italijanskega duhovnika Romana Guardinija, je na papeški univerzi Gregoriana potekal simpozij o tem velikem teologu in pisatelju. Udeležence dogodka, člane Fundacije Romano Guardini, je danes sprejel v avdienco papež Frančišek. Guardinija je opisal kot »misleca, ki ima veliko povedati ljudem našega časa, in to ne samo kristjanom«.

Guardini, Dostojevski in starec Zosima
Guardini v svoji knjigi Verski svet Dostojevskega uporabi prizor iz romana Bratje Karamazovi, ki ga je v govoru povzel tudi papež. Gre za odlomek, kjer ljudje prihajajo k starcu Zosimu, da bi mu povedali za svoje skrbi in težave ter ga prosili za njegovo molitev in blagoslov. K Zosimu pristopi tudi suha kmečka ženica, da bi se spovedala. S tihim glasom pove, da je ubila bolnega moža, ki je v preteklosti z njo zelo grdo ravnal. Starec vidi, da je žena, ki se z obupom zaveda svoje krivde, popolnoma zaprta vase in da bi se vsaka misel, vsaka tolažba ali nasvet odbil od tega zidu. Žena je prepričana, da je prekleta. A duhovnik ji pokaže izhod: njeno življenje ima smisel, kajti Bog jo je sprejel v trenutku njenega kesanja. »Ničesar se ne boj, nikoli se ne boj in ne žalosti se,« pravi starec, »da kesanje v tebi ne bi oslabelo, Bog bo odpustil vse. Poleg tega, ne obstaja in ne more biti na vsej zemlji greha, ki ga Bog ne bi odpustil tistemu, ki se iskreno kesa. Človek ne more storiti tako velikega greha, ki bi lahko izčrpal Božjo ljubezen.« Žena se pri spovedi spremeni in prejme novo upanje.

Sprejeti življenje iz Božjih rok
Papež Frančišek je nadaljeval, da v omenjenem odlomku ravno najpreprostejše osebe dojamejo, za kaj gre. Prevzame jih veličina, ki odseva v starčevi modrosti in moči ljubezni. Razumejo, kaj pomeni svetost, torej življenje živeto v veri, zmožno videti, da je Bog blizu ljudem, da njihovo življenje drži v svojih rokah. O tem Guardini pravi: »Ko se s preprostostjo sprejme življenje iz Božje roke, se osebna volja spremeni v božjo voljo. Ne da bi bitje prenehalo biti bitje in Bog prenehal biti zares Bog, se s tem uresniči njuna živa združenost.«

Ljudstvo – kar je v človeku pristnega, globokega, bistvenega
Za Guardinija je ta »živa združenost« z Bogom v konkretnem odnosu oseb s svetom in drugimi okoli sebe, je zatrdil papež. Posameznik se čuti umeščen v neko ljudstvo, to pomeni v »izvorno povezanost ljudi, ki so po rasi, državi, zgodovinskem razvoju v življenju in usodah ena celota«. Guardini pojem »ljudstvo« natančno loči od iluminističnega racionalizma, ki ima za resnično samo to, kar se lahko doume z razumom, in ki hoče človeka izolirati, ga iztrgati iz naravnih življenjskih odnosov. Ljudstvo pa, nasprotno, pomeni skupek tistega, kar je v človeku pristnega, globokega, bistvenega. V ljudstvu lahko – kakor v ogledalu – prepoznamo »polje sil božjega delovanja«. Ljudstvo »čuti to vsesplošno delovanje in sluti skrivnost, vznemirjajočo navzočnost«. Pri tem je papež dodal, da ljudstvo ni logična kategorija, ampak mistična.

Smo ljudstvo ali skupina individuumov?
»Morda lahko Guardinijevo premišljevanje prenesemo na naš čas in poskušamo odkriti Božjo roko v sedanjih dogodkih,« je ob koncu govora zatrdil papež Frančišek. »Tako bi morda lahko spoznali, da je Bog v svoji modrosti poslal nam, v bogati Evropi, lačnega, da bi mu dali jesti, žejnega, da bi mu dali piti, tujca, da bi ga sprejeli, in nagega, da bi ga oblekli. Zgodovina bo pokazala: če smo ljudstvo, ga bomo zagotovo sprejeli kot brata; če pa smo samo skupina individuumov, bolj ali manj organiziranih, bomo poskušali rešiti predvsem svojo kožo, a ne bomo imeli nadaljevanja.«