Papež skupnosti Guanelliana: zaupati, gledati, pohiteti

VATIKAN (četrtek, 12. november 2015, RV) – Papež Frančišek se je srečal s pet tisoč člani skupnosti Guanelijanska družina , v katero sta povezani Kongregacija služabnikov ljubezni in redovna skupnost Hčere svete Marije, Božje previdnosti. Pred kratkim so praznovali stoletnico smrti ustanovitelja svetega Alojzija (Luigija) Guanelle. O njem je papež tudi spregovoril med avdienco, ki je potekala v vatikanski dvorani Pavla VI. V ospredje je postavil tri pojme: zaupati, gledati in pohiteti.

Zaupati: Bog je čista ljubezen
Začel je z zaupanjem in spomnil, kako je v središču življenja Alojzija (Luigija) Guanelle bila gotovost, da je Bog Oče usmiljenja in previdnosti. Vedel je, da je vedno ljubljeni sin, za katerega skrbi Oče, in je zatorej brat vseh, poklican širiti zaupanje. Don Alojzij (Luigi) Guanella je tako zelo veroval v to konkretno in previdnostno ljubezen Očeta, da je pogosto šel čez meje človeške opreznosti, da bi evangelij postavil v prakso. »Bog skrbi za nas in želi, da mu zaupamo,« je zatrdil papež Frančišek. Nadaljeval je, da je velika sovražnikova prevara, zaradi katere otroci ne zaupajo popolnoma svojemu Očetu. »To je prva skušnjava: vzpostaviti distanco do Boga, prestrašeni zaradi suma, da njegovo očetovstvo ni zares skrbno in dobro. A Bog je samo ljubezen, čista skrbna ljubezen.« On nas ljubi bolj, kakor mi ljubimo sami sebe, in vé, kaj je za nas dobro. Zato želi, da v življenju postanemo to, kar smo od trenutka krsta naprej: ljubljeni otroci, zmožni premagati strah, ne pasti v pritoževanje, kajti Oče skrbi za nas.

Gledati: gledati z Gospodovim pogledom
Druga beseda, ki jo je papež želel izpostaviti, je bila »gledati«. Oče v svojih otrocih spodbuja tudi ustvarjalnost. Naučijo se »gledati na svet z novimi očmi, ki so zaradi ljubezni in upanja bolj svetli«. Temu pogledu se drugi ne zdijo kot ovira, ki jo je treba premagati, ampak kot bratje in sestre, ki se jih sprejme. Sveti oče je nadaljeval, da je v današnjem svetu veliko težav, novih oblik revščine in mnogo krivice. A največje pomanjkanje – kot je izpostavil – pa je pomanjkanje ljubezni: »Potrebujemo predvsem ljudi z očmi, ki so prenovljene z ljubeznijo, in poglede, ki vzbujajo upanje.« Ljubezen bo namreč našla načine in besede za bodrenje slabotnega. Papež Frančišek je opozoril, da je naš duhovni pogled na trenutke kratkoviden, saj nam ne uspe gledati onkraj svojega jaza. Spet drugič smo daljnovidni: všeč nam je pomagati na daleč, a ne zmoremo se skloniti k tistemu, ki živi zraven nas. Včasih raje zapremo oči, ker smo utrujeni, premagani s pesimizmom. Don Guanella pa vabi, naj imamo Gospodov pogled, ki vzbuja upanje in veselje in ki je obenem zmožen čutiti s trpečim.

Pohiteti: krščansko srce ne more iti mimo reveža
Ob koncu govora je Frančišek v ospredje postavil še eno držo Očetovih otrok, ki jo povzema beseda »pohiteti«. Ne moremo namreč pustit čakati bratov in sester, ki so v težavah, kajti – kot je govoril Don Guanella – v veliki revščini se ne sme pustiti čakati. Ne moremo se ustaviti, dokler živijo revni, ki potrebujejo pomoč. Marija je pohitela, da je prispela k Elizabeti. In tako tudi mi, prisluhnimo povabilu Duha, kajti »krščansko srce, ki veruje in ki čuti, ne more iti mimo pomanjkanja reveža, ne da bi mu priskočilo na pomoč«.