Papež Frančišek v Pratu: Vere brez tveganja ni!

PRATO (torek, 10. november 2015, RV) – Papež Frančišek je danes na pastoralnem obisku v toskanskih mestih Prato in Firence. Okoli osmih zjutraj je prispel v Prato, kjer je najprej odšel v katedralo. Tam so ga pričakali bolni in ostareli. Sveti oče je vsakogar posebej pozdravil. Zatem pa je z balkona nagovoril zbrane na trgu pred katedralo: »Kot romar sem prišel – prehodni romar, za malo časa, a vsaj želja je – v to mesto, bogato v zgodovini in lepoti, ki si je tekom stoletij prislužilo opredelitev 'Marijino mesto'. Srečo imate, saj ste v dobrih rokah! To so materinske roke, ki varujejo in so vedno odprte, da bi sprejele.« Privilegirani ste tudi – tako je papež še dejal prebivalcem Prata – ker hranite relikvijo Marijinega »svetega pasu«. Pred le-to je sveti oče molil med svojim predhodnim obiskom katedrale.

Prepasati si ledja pomeni pripraviti se za odhod
Relikvija je bila tudi izhodišče njegovega nadaljnjega govora. Preden je Gospod izraelsko ljudstvo osvobodil egiptovskega suženjstva, jim je naročil, naj obhajajo pashalno večerjo. Jedo naj tako, jim je dejal, da bodo njihova »ledja prepasana« (2 Mz 12,11). Prepasati si ledja pomeni biti pripravljeni, pripraviti se za odhod, iti ven in oditi na pot. »K temu pa nas Gospod spodbuja tudi danes, danes bolj kot kdajkoli prej: da ne bi ostali zaprti v brezbrižnosti, ampak bi se odprli; da bi se prav vsi začutili poklicane in pripravljene, da nekaj zapustimo, da bi dosegli nekoga, s komer bi delili veselje, da smo srečali Gospoda, pa tudi napor hoje po njegovi poti.«

Vere brez tveganja ni
Iti ven seveda pomeni tvegati, toda vere brez tveganja ni. Vera, ki misli le nase in je zaprta doma, ni zvesta Gospodovemu povabilu, ki svoje kliče, da bi brez strahu prevzeli pobudo. Naglo spreminjanje v zadnjih letih nam lahko odvzame pogum pri iskanju smeri. Da bi se izognili nevarnosti vrtinca dogodkov, se raje zatečemo v varen pristan. A tako se odrečemo, da bi »odpluli na odprto morje Jezusove besede«. »Toda Gospod, ki hoče doseči tiste, ki ga še ne ljubijo, nas bodri. Želi, da bi se v nas porodila prenovljena misijonarska strast in nam zaupa veliko odgovornost.« Od Cerkve, svoje neveste, zahteva, da bi hodila po današnjih neravnih poteh; da bi spremljala tiste, ki so zgrešili pot; da bi postavila šotore, kjer bi sprejemala ranjene in tiste, ki od življenja ne pričakujejo več ničesar.

Za Jezusovega učenca ni nihče preveč oddaljen
Papež Frančišek je nadaljeval, da nas sveti pas spominja tudi na Jezusovo gesto med zadnjo večerjo, ko se je sam opasal kakor služabnik in učencem umil noge. Ko se nam je približal, nam je dal zgled. Bog, ki je postal naš bližnji, nam je služil, da bi mi s svoje strani služili svojim bližnjim. Za Jezusovega učenca pa ni nihče »preveč oddaljen«. Oddaljeni ne obstajajo. Vsi so bližnji, ki jih je potrebno doseči.

Na tem mestu se je sveti oče zbranim zahvalil, ker si njihova skupnost v Pratu stalno prizadeva za integracijo vseh oseb. Tako se bori proti kulturi brezbrižnosti in odmetavanja. Posebej je omenil njihovo pomoč najslabotnejšim in družinam. Nato jih je še opogumil, da se ne bi vdali pred težavami, temveč da bi jih razvnemala želja po utrditvi resničnih »sporazumov bližine«: približati se, da bi bili bližnji.

Vedno izbrati resnico je temeljna odločitev
V spodbudo jih je spomnil na Pavlovo povabilo, namenjeno kristjanom, da bi oblekli posebno – Božjo bojno opremo. To so vrline, nujne za spopad z našimi resničnimi sovražniki, ki niso nikoli drugi, ampak so »zlohotni duhovi«. Na prvem mestu v tej bojni opremi je omenjena resnica. »Prepasati se moramo z resnico. Nič dobrega ni mogoče utemeljiti na zasnovah laži ali pomanjkanju transparentnosti.« Iskati in vedno izbrati resnico ni lahko, pa vendar je temeljna odločitev. Globoko mora zaznamovati bivanje vsakega posameznika in družbe, če želimo, da je ta pravična in poštena.

Spoštovanje, sprejemanje in spodobno delo
Svetost človeškega bitja za vsakogar zahteva spoštovanje, sprejemanje in spodobno delo. Papež Frančišek je spomnil na pet moških in dve ženski kitajske narodnosti, ki so pred dvemi leti umrli v požaru v industrijski coni Prata. Živeli, spali in delali so v isti stavbi: »To je tragedija izkoriščanja in nečloveških pogojev za življenje. To ni spodobno delo!« Življenje vsake skupnosti zahteva, da se dokončno premaga raka korupcije, raka človeškega in delovnega izkoriščanja, strup ilegalnosti: »V nas samih in skupaj z drugimi se nikoli ne utrudimo boriti se za resnico in za pravičnost!«

Marija je soboto razočaranja preoblikovala v zoro vstajenja
Na koncu se je papež še zahvalil mladim za molitev med pripravo na njegov prihod. Vse je spodbudil, da ne bi popustili pesimizmu in sprijaznjenosti. Marija je z molitvijo in ljubeznijo »v delovni tišini« soboto razočaranja preoblikovala v zoro vstajenja. Če se kdo počuti utrujenega in zatrtega zaradi življenjskih okoliščin, naj se zaupa naši Materi, ki je blizu in tolaži: je mati. Vedno nas opogumlja in vabi, da bi zaupali v Boga. Njen Sin ne bo izdal naših pričakovanj, v srca bo zasejal upanje, ki ne razočara.