Papež bo jutri v Firencah kosil z ubogimi: »Eden izmed nas«

FIRENCE (ponedeljek, 9. november 2015, RV) – V menzi Ubogega svetega Frančiška v središču Firenc so reveži, Italijani in tujci, vsak dan deležni toplega obroka in človeške bližine. Jutri bo tam, skupaj z njimi, kosil papež Frančišek. Za menzo skrbi škofijska Karitas, katere direktor Alessandro Martini je za Radio Vatikan zatrdil, da si obisk svetega očeta štejejo v čast. Papež Frančišek bo ostal zapisan v zgodovini, je še dodal, ravno zaradi svoje »normalnosti«, zaradi vsakdanjosti geste, ko sede za mizo.

V menzi ga vsi, gostje in prostovoljci, pričakujejo z veseljem in vznemirjenjem. Med kosilom bodo stregle iste osebe, ki strežejo vsak torek. Ostali prostovoljci bodo papeža lahko pozdravili v predsobi, takoj po njegovem prihodu. Med ljudmi, ki ga bodo tako sprejeli, so mladi in starejše osebe, domačini in tujci. Za veliko mizo bo okoli sedemdeset oseb. Edini »posebni povabljenec« bo firenški nadškof, ki je obenem odgovoren za Karitas.

Martini je prepričan, da bo papežev prihod vse prebivalce Firenc, ne samo kristjane, spodbudil k večji zavzetosti za pomoč ubogim. Osebno pozna mnogo ljudi, ki se veselijo srečanja z njim, četudi v njihovem vsakdanjem življenju izkušnja vere nima pomembnega mesta: »Tudi to, da bo jedel z reveži, in sicer na povsem navaden način, kot se tudi brez njega zgodi vsak dan, je znamenje, ki ga cenijo – morda predvsem tisti, ki so nekoliko oddaljeni, vsaj formalno, od našega cerkvenega življenja.«

V Karitasovi menzi se prepletajo številne zgodbe. Včasih pride kdo, ki ga je sram in se boji, da bi ga drugi prepoznali, zato ponižno prosi, če se lahko izogne običajni vrsti pred vhodom. Med njimi so osebe, ki so nedavno izgubile delo in so se znašle v hudih težavah, ali druge, ki so ostale same. Martini je pojasnil, da njihova menza že tradicionalno ni namenjena samo razdeljevanju obrokov. Vsako dopoldne se velika predsoba odpre za vse, ki si želijo pogovora. Največkrat pridejo starejši iz okoliške četrti, ki nimajo več nikogar od svojih bližnjih. »To je kraj človečnosti. In papežev prihod nas bo potrdil v tej človečnosti. Prišel bo in nam povedal, da je tudi on, ki je tako pomemben in tako izjemen zaradi svojega poslanstva, v resnici eden izmed nas, nekdo, ki deli z nami. In sicer ne, da bi naredil predstavo, temveč da bi nam dal znamenje, kako se v preprostosti, zmernosti, pozornosti do poslednjih, verjetno ponovno najdejo tudi vzroki našega človeškega bivanja.«

Simpozij, v okviru katerega se bo odvil papežev pastoralni obisk, opozarja prav na krščanski humanizem. Ta po Martinijevih besedah pomeni »vsak dan umazati si roke«, »biti s poslednjimi«, če je mogoče – po Božji milosti – s čistim srcem, pa tudi s pripravljenostjo, da se spravimo v nevarnost za in s tistimi, katerim je najbolj težko »hoditi v koraku s to družbo, ki je tako zapletena in s katero je tako težko delati«.