Narodni simpozij Cerkve v Italiji: Novi humanizem v Jezusu Kristusu

VATIKAN (ponedeljek, 9. november 2015, RV) – Papež Frančišek bo jutri obiskal Firence, kjer se bo udeležil petega narodnega simpozija Cerkve v Italiji. Kot je dejal med včerajšnjim opoldanskim nagovorom, »gre za pomemben dogodek občestva in premišljevanja«, ki se ga udeležujejo škofje in delegati vseh italijanskih škofij.

Simpozij se bo začel danes popoldne s procesijami iz štirih firenških bazilik proti katedrali, v katero se bo slovesno vstopilo skozi krstilnico. Zbrane bosta najprej pozdravila nadškof kardinal Giuseppe Betori in firenški župan Dario Nardella. Jutri ob 10. uri se bo udeležencem simpozija v katedrali pridružil papež Frančišek in jih tudi nagovoril, ob 15.30 pa bo na mestnem stadionu daroval sveto mašo. Simpozij bo na različnih krajih v Firencah potekal vse do petka, 13. novembra, in sicer na temo Novi humanizem v Jezusu Kristusu.

Narodni simpoziji kot hoja po sledi drugega vatikanskega koncila
Narodni simpoziji Cerkve v Italiji so kot odmev drugega vatikanskega koncila. Potekajo na približno deset let. Prvi je bil leta 1976 v Rimu, drugi leta 1985 v Loretu, leta 1995 ga je gostil Palermo, četrti pa je bil leta 2006 v Veroni. Vsak simpozij se je vsebinsko navezoval na pastoralne smernice za obdobje desetih let, ki jih je narekovala Cerkev v Italiji. Če so v sedemdesetih letih smernice izpostavljale vprašanje evangelizacije in zakramentov, si je simpozij za temo izbral Evangelizacija in napredovanje človeka; osemdeseta so bila v duhu občestva in skupnosti, simpozij pa je potekal na temo Krščanska sprava in skupnost ljudi; v devetdesetih je bila osrednja nit evangelizacija in pričevanje ljubezni, zato je simpozij razmišljal o Evangeliju ljubezni za novo družbo v Italiji; od 2000 do 2010 so pastoralne smernice v ospredje postavile izziv sporočanja evangelija v spreminjajočem se svetu, simpozij pa je imel temo Pričevalci vstalega Kristusa, upanje sveta; pastoralne smernice za desetletje, v katerem se nahajamo, v ospredje postavljajo vzgojo za dobro življenje po evangeliju, simpozij v Firencah pa poteka na temo Novi humanizem v Jezusu Kristusu.

Na tej prenovitveni poti ni težko opaziti nekaterih poudarkov, ki ves čas spremljajo pot Cerkve v Italiji. V središču pozornosti je bila vedno evangelizacija, ki se je izvajala v duhu dialoga z italijanskim družbenim kontekstom. Po drugem vatikanskem koncilu se je o krščanskih skupnostih govorilo kot o »znamenju zveličavne Gospodove navzočnosti« na območju Italije. Cerkev namreč ne obstaja zato, da bi govorila o sebi, ampak da bi oznanjala Boga Jezusa Kristusa, v svetu in s svetom govorila o Njem. Ni mogoče spregledati, da so simpoziji pomagali izpostaviti zgodovinsko obličje italijanskih škofij in prispevali k njihovi vitalnosti. To lahko vidimo v »prenovljenem cerkvenem stilu«, ki se izraža v »priti skupaj«, kar je stalna sinodalna paradigma koncila. S to prakso se Cerkev uresničuje kot »izkušnja občestva« ter se uri za življenje svoje poklicanosti biti »zakrament edinosti človeške vrste, ki hodi proti Bogu«.

Potreben je novi humanizem v Jezusu Kristusu
Modernost nam s svojimi trditvami o smrti Boga in z antropologijami, prežetimi z željo po moči, izroča svet, ki je preizkušan z individualizmom, ta pa proizvaja osamljenost in zapuščenost, nove oblike revščine in neenakosti, slepo izkoriščanje stvarstva, ki postavlja v nevarnost naravna ravnovesja. Čas je, da se k tej antropološki krizi pristopi s humanizmom, ki je globoko ukoreninjen v krščanskem pogledu na človeka, ki izhaja iz svetopisemskega sporočila in cerkvenega izročila, in je ravno zaradi tega sposoben vstopiti v dialog s svetom. Ta odnos ne sme zanemariti govoric današnjega časa, ampak jih dopolniti z govoricami umetnosti, lepote in liturgije. Da bi ta dialog s svetom bil mogoč, je obenem treba pristopiti tudi k »vzgojnemu stanju«, kjer je bistvenega pomena preseči napačno idejo o avtonomiji, po kateri se človek dojema kot v sebi popoln »jaz«, namesto kot »jaz« v odnosu s »ti« in z »mi«. Ta »ti« in »mi«, »drugi«, so v današnji dobi pogosto razumljeni kot grožnja integriteti »jaz-a«. Največje nerazumevanje pa je teološke narave: enostransko se predpostavlja, da »Bog ni Drugi«, zaradi česar se ne priznava transcendence, ampak se jo zamenjuje s samim svetom. Po drugi strani pa se izključno poudarja, da »Bog je Drugi«, kar vodi v predpostavko, da je nepomemben za svet in človeka, ali pa se ga interpretira po načelu »ali-ali«, kar pomeni alternativo med Bogom in človekom.

Zdi se, da je krščanski humanizem danes samo ena od manjšinskih variant sredi številnih in različnih humanizmov, ki pa ne želijo imeti evangeljskega izvora. Po prepričanju nekaterih mislecev bi naj sedaj vstopili v post-moderno dobo, ki se jo definira kot post-sekularna. Za proces sekularizacije se zdi, da se je po različnih poskusih iskanja alternativ že izčrpal. Danes ne obstaja nobeno sintetično načelo, ki bi lahko bilo opora za novi humanizem.

Zato je eden od ciljev narodnega simpozija Cerkve v Italiji naslednji: svobodi sodobnega človeka ponuditi osebo Jezusa Kristusa in krščansko izkušnjo, ki sta ključna dejavnika novega humanizma. Oznanilo Kristusa je zmožno povezati v medsebojno sodelovanje Cerkve in krščanske veroizpovedi, verstva in različne poglede na svet, pri tem pa ovrednotiti vse pozitivne elemente, ki jih modernost lahko ponuja v izobilju. Kristjani, ki so tudi državljani, želijo s tem stilom naseliti pluralno družbo, biti pripravljeni na odnos z vsemi, v skladu z vzajemnim priznavanjem. Peti narodni simpoziji Cerkve v Italiji je priložnost za vsako škofijo, da premisli o posebnem slogu, s katerim lahko interpretira in živi humanizem v dobi znanosti, tehnike in komunikacije. Ponovno je treba najti poti, ki vodijo bliže k Jezusu Kristusu - On je namreč središčna opora novega humanizma.