Papež o dostojanstvu delavcev: Ne pozabiti človeka – to je imperativ

VATIKAN (sobota, 7. november 2015, RV) – Na avdienco s papežem so danes prišli zaposleni pri italijanskem narodnem zavodu za socialno zavarovanje. Okoli dva tisoč tristo se jih je zbralo na Trgu svetega Petra. Papež jih je med drugim spodbudil, naj se vedno zavedajo dostojanstva vsakega delavca, za kar si s svojim delom tudi prizadevajo. »Ne pozabiti človeka – to je imperativ,« je poudaril sveti oče. »Ljubiti in služiti človeku z znanjem, odgovornostjo in razpoložljivostjo. Delati za tistega, ki dela, in navsezadnje za tistega, ki bi rad delal, pa ne more. Ne delati tega kot delo solidarnosti, ampak kot dolžnost pravičnosti in subsidiarnosti. Podpirati najšibkejše, da ne bosta nikomur zanikana dostojanstvo in svoboda do življenja, ki je pristno človeško.«

Zavedati se dostojanstva vsakega delavca
Težka naloga zavoda za socialno zavarovanje je, da si prizadeva zagotavljati subvencije, ki so nujne za življenje brezposelnih delavcev in njihovih družin. »Naj med vašimi prioritetami ne manjka prednostna pozornost za žensko delo,« je poudaril papež Frančišek in nadaljeval, naj prav tako ne manjka pomoč v primerih materinstva; vedno je namreč treba zaščititi pravkar rojeno življenje in tistega, ki mu vsak dan služi. Nikoli naj se ne opusti zavarovanje v obdobju starosti in bolezni ter v primerih nesreč na delovnem mestu. Ne sme se zanemariti »pravice do pokojnine«, pri čemer je papež poudaril, da gre za pravico, kajti to tudi je. »Zavedajte se pomembnega dostojanstva vsakega delavca, ki mu dajete na uslugo svoje delo. Ko podpirate dohodek med in po delovnem obdobju, prispevate h kakovosti njegovega dela in vlagate v življenje po meri človeka.«

S podporo dela se sodeluje pri Božjem delu v zgodovini
Papež je pojasnil, da delati med drugim pomeni »podaljšati delo Boga v zgodovini«, prispevati na oseben, koristen in ustvarjalen način. S tem ko zaposleni pri narodnem zavodu podpirajo delo, podpirajo tudi to Božje delo. Z zagotavljanjem dostojnega življenja oseb, ki morajo pustiti zaposlitev, pritrjujejo globlji stvarnosti, da namreč delo ne more biti neko kolesje v krutem mehanizmu, ki melje vire, da bi dobil vedno večje profite. Delo ne more biti podaljšano ali skrčeno na zagotavljanje zaslužka samo za nekatere in na proizvodne oblike, ki žrtvujejo vrednote, odnose in načela. Po papeževih besedah to velja za ekonomijo na splošno, ki »ne sme več posegati po ''zdravilih'', ki so nov strup, če si recimo kdo domišlja, da bo povečal dobiček, ko omejuje delovno silo in na ta način dodatno izključuje ljudi« (Evangelii gaudium, 204). In to velja za vse socialne institucije, ki imajo za svoj subjekt in cilj človeško osebo. »Njeno dostojanstvo ne sme biti nikoli kaznovano, tudi takrat ne, ko neha biti ekonomsko produktivna.«

Pravica do počitka
Sicer pa je papež Frančišek v govoru izpostavil tudi »zaščito pravice do počitka«. Pri tem ni mislil samo na prosti dan v tednu in letni dopust, do katerih ima pravico vsak delavec, ampak je želel izpostaviti tudi duhovno razsežnost človeka. Bog je za človeka hotel, da počiva, in tudi sam je počival sedmi dan. V jeziku vere ima počitek hkrati človeško in božjo razsežnost. Vendar pa pri tem ne gre le za navadno odsotnost običajnega dela in napora, ampak je počitek priložnost, da se v polnosti živi lasten obstoj, dvignjen na raven sinovskega dostojanstva samega Boga. Papež je izpostavil, da je potreba po posvečevanju počitka povezana s potrebo po času, ki omogoča negovanje družinskega, kulturnega, družbenega in verskega življenja.