Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 32. nedeljo med letom

1Kr 17,10-16
Vstal je torej in šel v Sarepto. Ko je prišel do mestnih vrat, glej, je bila tam vdova, ki je nabirala drva. Zaklical je za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v vrču, da bom pil!« Ko je šla, da mu jo prinese, je zaklical za njo in rekel: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha v roki!« Rekla je: »Kakor živi Gospod, tvoj Bog, nič pečenega nimam, samo prgišče moke v loncu in malo olja v vrču. In glej, nabiram suhljad, da pojdem in pripravim to zase in za sina, da bova pojedla in potem umrla.« Elija ji je rekel: »Ne boj se; pojdi in pripravi, kakor si rekla, vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi; sebi in svojemu sinu pa ga boš pripravila potem. Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod poslal dež na zemljo.‹« Šla je in storila po Elijevi besedi. In dan za dnem so imeli jesti, ona, on in njena družina. Moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo, po besedi, ki jo je Gospod govoril po Eliju.

Heb 9,24-28
Kristus namreč ni stopil v sveto, ki je narejeno z rokami in je podoba resničnega, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred Božjim obličjem, tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v sveto vsako leto s tujo krvjo, sicer bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razkril enkrat ob dopolnitvi vekov, da bi po svoji žrtvi odpravil greh. In kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih, drugič pa se bo brez greha prikazal tistim, ki ga pričakujejo, da jim bo v zveličanje.

Mr 12,38-44
In govoril jim je v svojem nauku: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih oblačilih, imajo radi pozdrave na trgih, prve sedeže v shodnicah in prva mesta na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in se delajo, da na dolgo molijo; ti bodo strože obsojeni.« Sedèl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar v zakladnico. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je od svojega pomanjkanja vrgla vse, kar je imela za življenje.«

Razlaga cerkvenih očetov
Hegemon pravi: »Farizeji so se omejili opazovati samo zunanje stvari, pri tem pa so pozabili zaščititi svojo dušo pred grehom, saj je tisti, ki je ustvaril telo, ustvaril tudi dušo.« Sv. Avguštin o vdovinem daru pravi, da ni bil tehtan glede na težo, ampak na dobro voljo, s katero je bil darovan.« Sveti papež Leon Veliki pa takole trdi: »Tehtnica Božje pravičnosti ne tehta količine darov, temveč tehta srce. Vdova iz evangelija je dala v tempeljsko zakladnico dva novčiča, ki pa sta bila več kot vsi darovi bogatašev. Nobeno dejanje dobrote ni brez pomena pred Bogom, nobeno usmiljenje ni brez sadov« (Sermo de jejunio dec. mens., 90, 3). Sv. Hieronim pa pravi: »Količina bogastva ne šteje nič za vstop v kraljestvo.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Gospod ni bil pozoren na količino denarja, temveč na velikodušnost, saj tisti, ki kljub temu, da imajo malo, dajo vse, s tem izrazijo vero, ki je veliko bolj dragocena od vseh tistih, ki imajo veliko, pa dajo le en del.« Cezar iz Arlesa pa pravi, da »za dosego kraljestva zadostuje le dobra volja.« Sv. Avguštin pravi: »Kraljestvo lahko osvojimo tako z bogastvom bogatega, kakor s kozarcem vode, ki ga ponudimo revežu.«

Misli Benedikta XVI.
Besedno bogoslužje današnje nedelje nam za zgled vere predstavi vzporedno dve vdovi: prvo iz Prve knjige kraljev (1Kr 17,10-16), ter drugo iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44). Obe ženi sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov, razumno danih skupaj, lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starodavnosti je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe, za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov Starš. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da objektivno stanje pomanjkanja, v tem primeru dejstvo, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega, kakor nas je na to spomnil evangelij prejšnje nedelje.