VATIKAN (petek, 6. november 2015, RV) – Sveti oče se je danes
srečal s člani centrov za pomoč življenju, ki si po vsej Italiji prizadevajo ščititi
in podpirati človeško življenje. »V eksistencialnih dinamikah je vse v odnosu.
Treba je gojiti osebno in družbeno rahločutnost do sprejemanja novega življenja ter
do revščine in izkoriščanja, ki zajemata najšibkejše in najbolj prikrajšane osebe,«
je nagovoril več kot petsto udeležencev avdience. Po eni strani se zdi, da ne obstaja
vzgojna pot za sprejemanje slabotnih bitij, glede na to, da človeški zarodek nezaščiten,
po drugi strani pa je človeško življenje dar, ki ga je treba zaščititi pred različnimi
oblikami propadanja. Z bolečino namreč ugotavljamo, da je veliko oseb preizkušanih
s težkimi življenjskimi pogoji, ki zahtevajo našo pozornost in solidarno zavzetost.
Kristusov učenec gre naproti drugemu in vzame nase njegovo bolečino
Delo centrov po besedah papeža Frančiška ni samo socialna
služba, ki sicer je potrebna in plemenita. »Za
Kristusove učence, pomagati ranjenemu človeškemu življenju pomeni iti naproti osebam,
ki so v stiski, stati jim ob strani, vzeti nase njihovo slabotnost in bolečino, da
bi se lahko ponovno dvignile,« je zatrdil. Spomnil
je na mnoge družine, ki so ranljive zaradi revščine in bolezni ali ker nimajo službe
in hiše. Mnogo je tudi starostnikov, ki nosijo težo trpljenja in osamljenosti. Veliko
je izgubljenih mladih, ki so v nevarnosti pred odvisnostmi in drugimi oblikami suženjstva,
ki poskušajo ponovno najti zaupanje v življenje. Vse te osebe, ranjene v telesu in
duhu, so podobe človeka iz evangelija, ki je na poti iz Jeruzalema v Jeriho padel
v roke razbojnikom; ti so ga okradli in pretepli. Najprej je doživel brezbrižnost
nekaterih, nato pa bližino dobrega Samarijana (Lk 10,30-37).
Centri za pomoč življenju kot dobri Samarijan
Na tej poti, ki gre skozi puščavo življenja, je tudi
danes mnogo ranjenih. Razbojniki današnjega časa jim niso vzeli samo lastnine, ampak
tudi njihovo dostojanstvo. Pred bolečino in pomanjkanjem teh naših nezaščitenih bratov,
nekateri obrnejo glavo na drugo stran in gredo naprej, medtem ko se nekateri zaustavijo
in z velikodušno vdanostjo odgovorijo na njihov krik po pomoči. Papež je zbranim dejal,
da so kot privrženci gibanja za življenje v štiridesetih letih delovanja poskušali
posnemati dobrega Samarijana. »Pred različnimi
oblikami groženj človeškemu življenju ste se približali slabotnosti bližnjega, zavzeli
ste se, da v družbi ne bi bilo izključenih in odvrženih, ki živijo v negotovih razmerah.
Preko dela centrov za pomoč življenju, ki so razširjeni po vsej Italiji, ste bili
povod za upanje in preporod mnogih oseb,« je
zatrdil.
Papež spodbudil k neutrudnemu nadaljevanju poti
Zahvalil se jim je za vse dobro, ki ga delajo, ter
jih spodbudil k nadaljevanju te poti: »Ne utrudite
se delati za zaščito najbolj nezaščitenih oseb, ki imajo pravico do rojstva v življenje,
ter tudi za tiste, ki prosijo bolj zdravo in dostojnejšo pomoč.« Veliko je namreč še treba storiti na različnih ravneh podpiranja in varovanja
družine, predvsem v zvezi z darom otrok in uveljavljanjem dostojanstva ženske. Pri
tem je papež Frančišek želel izpostaviti, da so centri vedno sprejemali vse ljudi,
ne glede na versko in narodno pripadnost. Veliko število žensk, predvsem imigrantk,
ki so se obrnile na centre, dokazuje, da kadar je ponujena konkretna pomoč, ženska,
kljub problemom in okoliščinam, zmore pustiti, da v njej zmaga čut ljubezni, življenja
in materinstva.
All the contents on this site are copyrighted ©. |