Papež daroval mašo za pokojne kardinale in škofe: Iz križa je naredil most v življenje

VATIKAN (torek, 3. november 2015, RV) – Papež Frančišek je dopoldne v baziliki svetega Petra daroval mašo za kardinale in škofe, ki so umrli v zadnjem letu. H Gospodu je odšlo 12 kardinalov, en patriarh ter 99 nadškofov in škofov. »Na tej zemlji so ljubili Cerkev, svojo nevesto. In mi molimo, da bi v Bogu lahko uživali polnost veselja, v občestvu s svetniki,« je dejal sveti oče na začetku homilije.

Služiti in izgubiti življenje, da bi živeli
Izpostavil je njihovo poklicanost v služenje. Medtem ko zanje prosimo obljubljeno nagrado, ki pripada »dobrim in zvestim služabnikom« (Mt 25,14-30), smo poklicani obnoviti svojo odločitev za služenje v Cerkvi. To od nas zahteva Gospod, ki je kot služabnik umil noge svojim najtesnejšim učencem, da bi tako kot on delali tudi mi (Jn 13,14-15). Bog je bil prvi, ki nam je služil. Jezus kot služabnik, ki  je prišel, da bi služil, in ne da bi se mu služilo (Mr 10,45), je tudi pastir, ki je pripravljen dati življenje za ovce. »Kdor služi in daje, se v očeh sveta zdi kot nekdo, ki izgublja. V resnici pa s tem, ko izgubi življenje, ga najde. Kajti življenje, ki se razlasti, s tem da se izgubi v ljubezni, posnema Kristusa: premaga smrt in dá življenje svetu. Kdor služi, rešuje. Nasprotno pa, kdor ne živi, da bi služil, ne služi življenju.«

Jezus v evangeliju pravi, da je Bog zelo ljubil svet. Po papeževih besedah gre res za »zelo konkretno ljubezen«, tako konkretno, da je nase vzel našo smrt. Da bi nas rešil, nas je dosegel tam, kjer bi bil naš konec: v smrti, v grobu brez izhoda, kajti oddaljili smo se od Boga, darovalca življenja. To je ponižanje, ki ga je izvršil Božji Sin, s tem ko se je kot služabnik sklonil k nam, da bi vzel nase vse, kar je naše, in nam na stežaj odprl vrata življenja.

Njegova smrt nas rešuje naše smrti
Jezus sebe primerja z »dvignjeno kačo« (Jn 3,14). Podoba se nanaša na starozavezni dogodek, ko so strupene kače v puščavi napadale ljudstvo, ki je bilo na poti iz Egipta (4 Mz 21,4-9). Izraelci, ki jih je pičila kača, niso umrli, če so se ozrli na bronasto kačo, ki jo je Mojzes po Božjem naročilu obesil na drog. »Kača, ki je reševala pred kačami,« je razlagal papež Frančišek. »Ista logika je navzoča v križu, na katerega se sklicuje Kristus, ko govori z Nikodemom. Njegova smrt nas rešuje naše smrti.«

Kače v puščavi so pomenile bolečo smrt, ki jo je spremljal strah pred strupenim pikom. Papež je nadaljeval, da se tudi nam smrt zdi temna in tesnobna. Kot pravijo Spisi, je takšna smrt »stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti« (Mdr 2,24). Jezus pred njo ni pobegnil, ampak jo je v polnosti sprejel nase, z vsemi njenimi protislovji. »Sedaj smo mi, ko gledamo njega in verujemo vanj, po njem rešeni. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje.«

Iz križa je naredil most v življenje
Ta slog Boga, ki rešuje tako, da služi nam in sebe izniči, nas lahko veliko nauči, je nadaljeval papež. Mi bi pričakovali neko sijajno nebeško zmago, Jezus pa nam pokaže ponižno zmago. Povzdignjen na križ, dopusti, da se zlo in smrt zneseta nad njim, medtem ko on še naprej ljubi. To stvarnost je nam težko sprejeti, je pripomnil Frančišek. »Je skrivnost. A znamenje te skrivnosti, te izjemne ponižnosti je v celoti v moči ljubezni.« V Jezusovi veliki noči vidimo skupaj smrt in zdravilo za smrt. In to je mogoče zaradi velike ljubezni, s katero nas je Bog vzljubil; zaradi ponižne ljubezni, ki se skloni, zaradi služenja, ki zna vzeti nase stanje služabnika. »Jezus tako ni samo odstranil zla, ampak ga je spremenil v dobro; ni spremenil stvari z besedami, ampak z dejanji; ne navidezno, ampak v bistvu; ne površinsko, ampak v korenini. Iz križa je naredil most v življenje,« je izpostavil sveti oče. Kot je dodal, lahko z njim zmagamo tudi mi, če le izberemo ponižno ljubezen, ki služi, ki ostaja zmagoslavna za večnost. »To je ljubezen, ki ne vpije in se ne uveljavlja, ampak zna čakati z zaupanjem in potrpežljivostjo, kajti ''dobro je čakati v tišini na Gospodovo rešitev'' (Žal 3,26)«.

Da bi nam bil dovolj On
Bog je svet zelo ljubil. Mi ljubimo to, kar potrebujemo in kar želimo. Bog pa ljubi svet do konca, torej nas, takšne kakršni smo. V evharistiji prihaja, da bi nam služil, da bi nam dal življenje, ki rešuje smrti in napolnjuje z upanjem. Papež Frančišek je zbrane povabil, naj med darovanjem maše za pokojne kardinale in škofe zase prosijo to, k čemur vabi apostol Pavel: »mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji« (Kol 3,2); na ljubezen do Boga in bližnjega, bolj kot na lastne potrebe. Da se ne bi vznemirjali zaradi tistega, kar nam manjka tu spodaj, ampak zaradi zaklada tam zgoraj; ne zaradi tistega, kar nam služi, ampak zaradi tistega, kar zares služi. Da bi nam za naše življenje zadostovala Gospodova velika noč, da bi bili svobodni od skrbi za kratkotrajne stvari, ki minejo in izginejo v nič. Da bi nam bil dovolj On, v katerem so življenje, zveličanje, vstajenje in veselje. Tako bomo služabniki v skladu z njegovim srcem: ne uradniki, ki opravljajo svojo službo, ampak »ljubljeni otroci, ki dajejo življenje za svet«.