LJUBLJANA (ponedeljek, 2. november 2015, RV) – Slovenska škofovska
konferenca in Slovenska Karitas sta danes v prostorih Družine na Krekovem trgu 1 v
Ljubljani pripravila tiskovno konferenco. Na tiskovni konferenci so na temo begunske
krize sodelovali ga. Zinka Žnideršič, Karitas Brežice, predsednik SŠK msgr. Andrej
Glavan, msgr. Alojzij Cvikl predsednik Slovenske Karitas, Imre Jerebic generalni tajnik
Slovenske Karitas, g. Darko Bračun, z nadškofijske Karitas Maribor. Tiskovno konferenco
je vodil dr. Tadej Strehovec.
Video posnetek tiskovne konference na YouTube.
Msgr. Andrej Glavan,, predsednik SŠK predstavil njeno stališče
Msgr. Alojzij Cvikl predsednik Slovenske Karitas
Imre Jerebic generalni tajnik Slovenske Karitas
G. Darko Bračun, z nadškofijske Karitas Maribor
Ga. Zinka Žnideršič, Karitas Brežice
Vprašanje in odgovori
S spletne strani Slovenske škofovske konference o tematiki begunske krize.
Pojasnila
soboškega škofa dr. Petra Štumpfa na pristransko poročanje nekaterih medijev o njegovi
izjavi v zvezi z begunsko krizo
1) V izjavi nisem govoril o beguncih, kot to navajajo
nekateri mediji, temveč o umetno spodbujenih migrantih. Zato v izjavi nikjer ne uporabljam
besede »begunci«, ampak »migranti«. Begunci so zaradi človeškega dostojanstva vredni
naše pozornosti in pomoči. Karitas in druge človekoljubne organizacije se trudijo
s skrajnimi napori, da jim lajšajo trpljenje. To spoštujem, cenim in tudi podpiram.
Niso pa vsi, ki prihajajo k nam, begunci. Organizirano prihajajo tudi posamezniki
in skupine, in ni jih malo, ki ne skrivajo islamskega ekstremizma. Večina od teh so
umetno spodbujeni migranti, ki zlorabljajo begunstvo, da nemoteno pridejo k nam ali
pa v Evropo. Kakšni so njihovi cilji, si lahko samo predstavljamo. V izjavi sem javnost
opozoril na nevarnost teh posameznikov in skupin, ki jih je treba obravnavati drugače
kot resnične begunce.
2) Slovenski škofje smo v vsem enotni, tudi glede problematike begunstva. Sem pač prvi, ki je spregovoril o problematiki umetno spodbujenih migrantov. Nedopustno je, da nekateri osrednji slovenski mediji ne ločijo med enim in drugim. Resnične begunce in umetno spodbujene migrante obravnavati na enak način, je neodgovorno in neetično do gledalcev, poslušalcev in do bralcev. Kot škof za medije pri Slovenski škofovski konference moram odločno zavrniti pristranska poročanja nekaterih medijev o begunski krizi, ki strah med ljudmi samo še poglabljajo. Ljudje niso naivni. Resnico znajo najti tudi tam, kjer so jo mediji skrili. Zadnji čas je že, da vsi osrednji slovenski mediji k begunski problematiki pristopijo pošteno in strokovno. Drugače nima pomena, da še o tem sploh kaj poročajo.
3) Nekateri osrednji slovenski mediji so proti meni grobo zlorabili izjave papeža Frančiška, nadškofa Stanislava Zoreta in škofa Andreja Glavana. Moje izjave v ničemer ne nasprotujejo njihovim. Moliti za odpuščanje posameznikom in ustanovam, ki tem ljudem zapirajo vrata, kot nas vabi papež, je verska dolžnost za vsakega kristjana. Moliti moramo celo za islamske ekstremiste v upanju na njihovo moralno spreobrnjenje. To pa nas ne odvezuje od previdnosti in ukrepov zavarovanja. Isto velja za človeka, ki pride na moj prag in potrebuje pomoč, ker je lačen, žejen, bos in nag. Vsakemu je treba s spoštovanjem in človeško pozornostjo dati kruha, ne glede na njegovo versko ali idejno prepričanje. To je iz moje izjave za javnost tudi razvidno. Če pa nekdo ta kruh zavrne samo zato, ker mu ga daje krščanska roka, potem vem, da ni lačen. Na moja vrata je prišel z nameni, ki mi prebujajo dvome, nelagodje in strah. Zame je to klic k budnosti, zavarovanju in tudi k primernemu ukrepanju. Do takega ravnanja imam celo moralno dolžnost, ki me v vesti obvezuje. Kratko rečeno: Delam dobro, vendar nisem naiven. Opozarjati vernike na pretečo nevarnost je tudi škofova dolžnost. Verniki to od škofa pričakujejo.
4) Karitativnost brez meja? Kako dolgo bodo prostovoljci Karitas in drugih človekoljubnih organizacij še pri močeh za služenje beguncem in tudi umetno spodbujenim migrantom? Kriza traja že predolgo. Moči pešajo. Kdo ima rešitve? Kaj bo, ko se bodo meje zaprle tudi v Avstriji in Nemčiji? Tukaj Cerkev ne more storiti kaj dosti. Državo sem pozval, naj ukrepa in ne zavlačuje, če ji je kaj do lastnih državljanov. Potrebno bo preiti od besed k dejanjem.
5) Kot Prekmurec in Prlek dokaj dobro poznam svojo zgodovino. Predniki so preživeli turške vpade, različne družbene sisteme in tudi mnoge izhode v tujino. Opirali so se na krščansko vero in dedne časti. Nihče se ni odrekel samemu sebi. Zato smo v Pomurju obstali kot Slovenci, Madžari, Romi, Hrvati, nekaj pa je celo nemško govorečih prebivalcev. Dobro se razumemo in si poskušamo lajšati bremena. Ni nam vseeno, kaj se sedaj v Pomurju dogaja. Smo zaskrbljeni tudi za vso Slovenijo.
Akademik dr. Anton Trstenjak je kmalu po osamosvojitvi Slovenije v nekem intervjuju
dejal, da si Slovenci ne moremo privoščiti napak, ki si jih sicer lahko privoščijo
veliki evropski narodi. Velikost namreč hitreje zgladi napake. Slovenija pa je majhna,
zato je zanjo že vsaka najmanjša napaka usodna – predvsem kadar gre za prepire in
razdore. Še je čas. Vsak naj napravi za Slovenijo tisto, kar mora, kar more in kar
zmore.
M. Sobota, 2. 11. 2015
dr. Peter Štumpf, soboški škof
»Lažje
je biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno islamistični Sloveniji«
Čez soboško škofijo sedaj vstopajo v Avstrijo množice migrantov. Prej so prihajali
preko Madžarske, ki pa je zaprla svoje meje. Sedaj prihajajo iz Hrvaške. Človekoljubne
organizacije so utrujene. Slovenska država pa brez pravih rešitev.
Že letos spomladi sem v škofijskem pastoralnem glasilu Poti k Bogu napovedal, da se islamizacija Evrope lahko zgodi čez noč. Takrat tega nihče ni resno jemal. Izpolnjuje se moja slutnja! Avstrija in Nemčija grozita, da bosta zaprli meje, Slovenija pa nič! Mencavost je nelogična, razen če nekdo ponuja slovenski državi ogromno denarja, samo da sprejema migrante, tudi če jih druge evropske države več ne bodo. Migranti se bodo na koncu ustavili pri nas, tukaj zaživeli v vsem, kar nam bodo vsiljevali – od verskih do povsem nam nesprejemljivih življenjskih navad. Lahko se sicer tolažimo, da bi to za nas tudi pomenilo versko prebujenje, večjo odgovornost do lastne tradicije in še kaj. Vendar ko te več ni, se nimaš v kaj prebujati!
Karitativnost na način, kot jo peljem sedaj, je kanal za naše samouničenje. Pred kratkim sem voditeljema soboške škofijske Karitas dejal, naj pomoč migrantom sodelavci Karitas uravnovesijo tako, da ne bodo zanemarili domačih ljudi, ki so tudi potrebni pomoči. Karitativnost kot prosta pot v Evropo za tiste, ki prihajajo samo zato, da bi uničili krščanstvo? Prosim vas lepo! To ni karitativnost, ampak naivnost. Prostovoljci Karitas mi pravijo, da med migranti vidijo mnogo takih, ki imajo ogromno denarja in z njim ravnajo povsem neodgovorno. Kdo je potreben karitativne pomoči? Bogati in sumljivi neidentificirani neznanci, za katere ne veš, kakšne cilje imajo, ali pa domači ljudje, ki se komaj prebijajo iz meseca v mesec?
Madžarski kolega v škofovstvu mi je dejal: »Pri nas sprejemamo samo tiste, ki nam z dokumenti dokažejo, kdo so. Če ne vemo, kdo so, ker nam nočejo povedati, naj izvolijo nazaj, od koder so prišli. Večina jih pred mejo uničuje dokumente, da mi ne bi vedeli, kdo so. Kdo so torej ti ljudje, kakšne namene imajo?«
Ne moremo soditi, kdo je vreden pomoči in kdo ni vreden. Če je človek enkrat pred mano in prosi, mu dam – ne kače, ampak kruha. Če pa to zavrača, ker je na tem kruhu križ, pa premislim, kako bom ravnal z drugimi, ki bodo še prišli. Temu se reče strategija ali načrt. Če ni strategije, je ni zaradi naivnosti ali pa zato, ker je kaos strategija nekoga, ki si od tega obeta zelo podle koristi. V takem kaosu pa tudi za karitativnost ne more biti več prostora. Zakaj? Ker je povsem brezsmiselna, brez navdiha in tudi brez sporočila.
Ali se voditelji naše države zavedajo odgovornosti do Republike Slovenije in njenih
državljanov? Če ne, je »lažje biti prekmurski Slovenec na Madžarskem kot pa v skrajno
islamistični Sloveniji«!
Murska Sobota, 29.10.2015
All the contents on this site are copyrighted ©. |