Papež Frančišek: Svetost je pot sreče. A gre proti toku

VATIKAN (ponedeljek, 2. november 2015, RV) – Včeraj na praznik vseh svetih je papež Frančišek daroval sveto mašo na rimskem pokopališču Verano. V spomin na vse pokojne vernike rimske škofije je na en družinski grob položil belo vrtnico. V homiliji je govoril o svetosti in sreči, oprl pa se je na evangeljski odlomek o blagrih (Mt 5,1-12). Gospodova beseda tudi nam kaže pot za dosego prave blaženosti, pot, ki vodi v nebesa. »To je pot, ki jo je težko razumeti, saj gre proti toku. A Gospod nam pravi, da, kdor hodi po tej poti, je srečen, slej ali prej postane srečen.«

»Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo.« Oseba, ki je uboga v duhu in katere edini zaklad je nebeško kraljestvo, je srečna, kajti njeno srce je osvobojeno mnogih posvetnih stvari, pričakuje nebeško kraljestvo, je dejal papež Frančišek. »Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.« Kdo v življenju ni nikoli čutil žalosti, tesnobe, bolečine, ne bo nikoli spoznal moči tolažbe. Srečni so lahko tisti, ki so zmožni biti ganjeni, v srcu čutiti bolečino, ki obstaja v njihovem življenju in življenju drugih. »Ti bodo srečni! Kajti nežna roka Boga Očeta jih bo potolažila in pobožala,« je dejal papež.

»Blagor krotkim.« Mi pa smo toliko krat nestrpni, nervozni, vedno se pripravljeni pritoževati. Do drugih imamo veliko zahtev, a ko se te dotaknejo nas, reagiramo s povzdignjenim glasom, kot da bi bili gospodarji sveta, medtem ko smo otroci Boga. Gospodova pot je pot krotkosti in potrpežljivosti. Jezus je to pot prehodil. Že kot majhen je trpel preganjanje in izgon. Kot odrasel je bil deležen obrekovanja, nastavljanja pasti, lažnih obtožb na sodišču. In vse je prenašal s krotkostjo, iz ljubezni do nas, vse do križa.

»Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni,« je nadaljeval papež. Tisti, ki imajo močan čut za pravičnost, in to ne le do drugih, ampak najprej do samih sebe, ti bodo nasičeni, kajti pripravljeni so sprejeti največjo pravičnost, ki jo lahko da samo Bog. Zatem, »blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli«. Po papeževih besedah so srečni tisti, ki znajo odpuščati, ki imajo usmiljenje do drugih, ki ne obsojajo vsega in vseh, ampak se znajo postaviti v kožo drugega. »Odpuščanje je to, kar vsi potrebujemo, brez izjeme,« je zatrdil in dodal, da zato tudi na začetku maše priznamo, kdo smo – grešniki. To ni samo neka formalnost, ampak je dejanje resnice: »Gospod, tukaj sem, usmili se me.« In če znamo drugemu odpustiti, kar prosimo tudi zase, smo blaženi. Pri Očenašu pravimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.«

»Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo božji otroci,« je nadaljeval sveti oče. Poglejmo obraze tistih, ki sejejo ljuljko. So srečni? Tisti, ki vedno iščejo priložnosti za zapletanje stvari, za izkoriščanje drugih – so srečni? Ne, ne morejo biti srečni, je odgovoril. »Tisti pa, ki vsak dan potrpežljivo sejejo mir, ki so oblikovalci miru in sprave, ti so blaženi, saj so resnični otroci nebeškega Očeta, ki vedno seje mir in samo mir, tako da je na svet poslal svojega Sina kot seme miru za človeštvo.«

»Dragi bratje in sestre,« je papež sklenil homilijo, »to je pot svetosti in je pot sreče.« To je tudi pot, ki jo je prehodil Jezus. On sam je ta pot. Kdor hodi z njim in po njem stopi na to pot, vstopi v življenje, v večno življenje. »Prosimo Gospoda za milost, da bi vedno bili uboge in ponižne osebe; za milost, da bi znali jokati; za milost, da bi bili krotki; za milost, da bi delali za pravičnost in mir; predvsem pa za milost, da bi dopustili Božje odpuščanje in postali orodja njegovega usmiljenja.« Tako so storili tudi svetniki, ki so že pred nami v nebeški domovini. Spremljajo nas na našem zemeljskem romanju, spodbujajo nas, da gremo naprej. Naj nam njihova priprošnja pomaga hoditi po Jezusovi poti in izprosi večno srečo za naše pokojne brate in sestre, za katere je papež tudi daroval včerajšnjo mašo.