Papež Frančišek: Bogu bodimo hvaležni za žive in 'nalezljive' zglede zvestobe Gospodu Jezusu

TRG SV. PETRA (nedelja, 1. november 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan in lep praznik! V današnjem obhajanju praznika Vseh svetih, čutimo še posebej živo resničnost občestva svetih, naše velike družine, ki jo tvorijo člani Cerkve, bodisi mi, ki smo še romarji na zemlji, bodisi tisti, teh je neizmerno več, ki so jo že zapustili, saj so šli v nebesa. Vsi smo povezani in to pomeni občestvo svetih, krščenih.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra.

Med bogoslužjem knjiga Razodetja pokaže na bistveno značilnost svetih, saj so osebe, ki popolnoma pripadajo Bogu. Predstavi jih kot neizmerno množico 'izbranih', oblečenih v bela oblačila in zaznamovanih z 'Božjim pečatom' (prim. Raz 7,2-4.9-14). Iz te zadnje podrobnosti, je z alegoričnim jezikom poudarjeno, da sveti pripadajo popolnoma in izključno Bogu, so njegova lastnina. In kaj pomeni nositi ta pečat osebno v svojem življenju? Tudi to nam pove apostol Janez, saj smo v Jezusu Kristusu postali resnično Božji otroci (prim. 1Jn 3,1-3).

Se zavedamo tega velikega daru? Vsi mi, Božji otroci! Se spominjamo, da smo v krstu prejeli 'pečat' našega nebeškega Očeta in smo postali njegovi otroci? Da se izrazim na preprost način, nosimo Božji priimek? V tem je izvor poklicanosti k svetosti! Svetniki, ki se jih danes spominjamo, so tisti, ki so živeli v milosti krsta in so ohranili 'pečat' cel, saj so se obnašali kot Božji otroci tako, da so skušali posnemati Jezusa ter so sedaj dosegli cilj, ker končno »gledajo Boga takšnega, kakršen je«.

Druga lastnost značilna za svetnike pa je, da so zgled za posnemat. Pozor, ne samo tisti, ki so bili razglašeni, ampak tudi svetniki, če tako rečemo 'stranskih vrat', ki so si z Božjo milostjo prizadevali udejanjati evangelij v njihovem vsakodnevnem življenju. Niso bili razglašeni. Te svetnike smo srečali tudi mi. Morda je bil kdo v naši družini ali med prijatelji in znanci. Hvaležni jim moramo biti, predvsem pa moramo biti hvaležni Bogu, da nam jih je dal, jih postavil v našo bližino kot žive in 'nalezljive' zglede načina življenja in umiranja v zvestobi Gospodu Jezusu in njegovemu evangeliju. Koliko dobrih ljudi smo poznali ali jih poznamo! To so svetniki 'stranskih vrat'.

Posnemati njihova dejanja ljubezni in usmiljenja je nekaj takega, kakor nadaljevati njihovo navzočnost na tem svetu. Dejansko samo teh evangeljskih dejanj ne uniči smrt: dejanja nežnosti, velikodušne pomoči, čas, posvečen poslušanju, obisk, dobra beseda, nasmeh… Našim očem se morda zdijo ta dejanja nepomembna, toda v očeh Boga so večna, saj sta ljubezen in sočutje močnejša od smrti.

Devica Marija, Kraljica vseh svetnikov, naj nam pomaga bolj zaupati Božji milosti, da bomo z večjim zagonom hodili po poti svetosti. Naši Materi zaupajmo naše vsakodnevno prizadevanje in jo prosimo tudi za naše drage pokojne, z globokim upanjem, da se bomo nekega dne srečali vsi skupaj v slavnem občestvu nebes.