Jutranja sveta maša: Bog čaka, ne obsodi, joka. Zakaj? Ker ljubi!

VATIKAN (četrtek, 29. oktober 2015, RV) – Bog lahko samo ljubi, ne obsoja: ljubezen je njegova slabost in naša zmaga. To je povzetek homilije papeža Frančiška med jutranjo sveto mašo, ki jo je daroval v kapeli Doma sv. Marte.

Pavel ni videl samo daru, ampak tistega, ki daje ta dar
Sveti Pavel v pismu Rimljanom razloži, da so kristjani zmagovalci, z besedami: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Če nas Bog rešuje, kdo nas bo obsojal? Zdi se – je pojasnil papež – da ima to moč gotovosti zmagovalca, tega daru, kristjan v svojih rokah, kakor da bi bila njegova lastnina. Deluje skoraj tako, kot bi kristjani lahko zmagoslavno rekli: »Sedaj smo prvaki!« Toda pomen Pavlovih besed je drugačen. Zmagovalci nismo zato, ker imamo v svojih rokah ta dar. Tisto, zaradi česar zmagamo oz. vsaj lahko zmagamo, je nekaj drugega. Je dejstvo, da nas nikoli nič »ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«.

Papež Frančišek je nadalje pojasnil, da ne gre za to, da bi bili zmagovalci nad našimi sovražniki in nad grehom: »Ne! Smo tako zelo povezani z Božjo ljubeznijo, da nas nobena oseba, nobena oblast, nobena stvar ne bo mogla ločiti od te ljubezni.« Apostol Pavel ni videl samo daru, ampak je v njem videl več: videl je tistega, ki daje ta dar ponovnega rojstva, prenove v Jezusu Kristusu. »Videl je Božjo ljubezen. Ljubezen, ki je ni mogoče razložiti.«

Božja nezmožnost: ne more se ločiti od nas!
Vsak moški in vsaka ženska lahko ta dar zavrneta ter dasta prednost svoji nečimrnosti, ošabnosti in grehu. Toda dar ostaja: »Dar je ljubezen Boga; Boga, ki se ne more ločiti od nas.« Bog tega ni zmožen. Mi pravimo, kako mogočen je in da lahko stori karkoli. A ene stvari ne more storiti: ne more se ločiti od nas! V evangeljskem odlomku vidimo, kako Jezus joče nad Jeruzalemom. Ta podoba Jezusa, ki joče, nam pomaga razumeti njegovo ljubezen. V tem joku je »vsa Božja nezmožnost, njegova nesposobnost, da ne bi ljubil, da bi se ločil od nas«.

Jezus joče nad Jeruzalemom, ki ubija njegove preroke, tiste, ki oznanjajo njegovo zveličanje. Temu mestu in vsem nam Bog pravi: »Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke kakor koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli!« To je podoba nežnosti, je poudaril sveti oče. Bog želi dati občutiti to nežnost in to ljubezen, a mi ga zavrnemo. Zaradi tega apostol Pavel razume in lahko reče, da je prepričan, da »ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od te ljubezni«.

Bog ne more ne ljubiti! To je naša gotovost
»Bog ne more ne ljubiti! To je naša gotovost. Jaz lahko to ljubezen zavrnem, lahko jo zavrnem kakor jo je zavračal dobri razbojnik vse do konca svojega življenja. Toda tam ga je ta ljubezen čakala.« Tudi največji hudobnež ali bogokletnež je od Boga ljubljen z očetovsko nežnostjo – kot rečejo Pavel, evangelij in Jezus: »Kakor koklja svoja piščeta.« In mogočni Bog, Stvarnik, ki zmore vse, tudi joče. V Jezusovem joku nad Jeruzalemom, v tistih solzah, je vsa Božja ljubezen: »Bog joče zaradi mene, kadar se oddaljim; Bog joče zaradi vsakogar med nami; Bog joče zaradi tistih hudobnih, ki storijo mnogo grdih stvari, ki storijo veliko slabega človeštvu … Čaka, ne obsodi, joka. Zakaj? Ker ljubi!«