Stalni opazovalec Svetega sedeža pri ZN o pravicah domorodnega prebivalstva

NEW YORK (torek, 20. oktober 2015, RV) – Msgr. Bernardito Auza, stalni opazovalec Svetega sedeža pri Združenih narodih v New Yorku, je včeraj na 70. zasedanju generalne skupščine sodeloval s prispevkom o pravicah domorodnega prebivalstva. Poudaril je, da Sveti sedež ceni nedavno poročilo generalnega tajnika o dokumentu, ki je bil izdan po svetovni konferenci o domorodnem prebivalstvu. Ta namreč poziva k spodbujanju in varovanju pravic teh ljudstev ter tudi k njihovi večji soudeležbi pri Združenih narodih.

Občutek za bratstvo je nujen za uspeh realizacije Agende 2030
Med realizacijo Agende 2030 za trajnostni razvoj ne smemo pozabiti, da okoljska degradacija in netrajnostni pristopi k razvoju pogosto izvirajo iz pomanjkanja spoštovanja do našega bližnjega in do naše odgovornosti za skupni dom. Obnova pravega občutka za bratstvo in skupno odgovornost je nujna za uspeh realizacije Agende. Iz tega razloga je bistvenega pomena, da se ne le okrepijo prizadevanja za zaščito človekovih pravic, identitete, kulture in tradicije domorodnega prebivalstva, temveč tudi, da se upošteva tradicionalne izkušnje in modrost domorodcev. In sicer kot izhodišče za opredelitev pristopa do varovanja njihovega blagostanja in njihovih interesov.

Papež Frančišek nas v okrožnici Laudato si' spominja: »Še zlasti moramo biti pozorni na prvotne, staroselske skupnosti in na njihovo kulturno izročilo. Niso preprosta, nepomembna manjšina med drugimi manjšinami, ampak morajo postati poglavitni sogovorniki (…), saj namreč zanje zemlja ni ekonomska dobrina, temveč dar Boga in prednikov, ki v njej počivajo, sveti prostor, s katerim sodelujejo pri ohranjanju in utrjevanju identitete in svojih vrednot.«

Nikogar ne smemo pustiti zadaj
Nadškof Auza je dodal, da tudi Agenda 2030 vztraja pri tem, da ne smemo »nikogar pustiti zadaj«. To pomeni dati aktivno mesto tistim, ki so na robu družbe, jim omogočiti, da postanejo protagonisti lastne usode in razvoja. Domorodno prebivalstvo nas lahko nauči marsičesa glede tega, kako ljubiti in skrbeti za naš skupni dom. Njihova pozornost do potreb skupnosti je brez primere. Enako tudi njihovo spoštovanje do okolja. Njihova večtisočletna tradicija je zaznamovana z globoko ljubeznijo do narave. Upoštevanje prihodnjih generacij zanje ni zgolj vprašanje moralne obveze, temveč je nekaj naravnega. To se odraža v odnosu do zemlje.

Stalni opazovalec Svetega sedeža je spomnil na nedavne papeževe besede, da kadar domorodci ostanejo na svoji zemlji, sami najbolje skrbijo zanjo. Vseeno se v mnogih svetovnih regijah nanje izvaja pritisk, da bi zapustili svoje domove in dali prostor poljedelskim ali rudarskim projektom, ki pa se ne ozirajo na degradacijo narave in kulture. S tega ozira je vatikanska delegacija posebej opozorila na pomen pravičnih zakonov, ki urejajo odnose med domorodnim prebivalstvom in industrijo, ki se razvija na zemlji njihovih prednikov. Kot je na koncu še enkrat ponovil msgr. Auza, mora biti realizacija Agende 2030 zato pozorna do usklajenosti med upoštevanjem pravice do razvoja teh ljudstev in njihovo specifično identiteto ter vrednotami. To pa se lahko zagotovi samo, če ima domorodno prebivalstvo pravico do besede glede lastnega razvoja. Njihov prispevek pri procesu odločanja je bistvenega pomena za preživetje njihove identitete in dediščine.