S papežem Frančiškom skozi minuli teden (od 12. do 17. oktobra 2015)

50. obletnici ustanovitve škofovske sinode
Teden, ki je za nami, je minil v duhu zasedanja škofovske sinode o družini. Papež Frančišek je redno navzoč na vseh generalnih skupščinah. V minulem tednu jih je bilo pet, ostali čas pa je bil namenjen delu po manjših skupinah. Sobota je bila namenjena počitku. Dopoldne so se sinodalni očetje in ostali udeleženci sinode zbrali v dvorani Pavla VI., kjer je potekala slovesnost ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode. Poseben govor je pripadal papežu Frančišku, ki sinodo označil za »eno od najdragocenejših dediščin zadnjega koncilskega zbora«. »Ravno pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja … Sinodalna Cerkev je Cerkev poslušanja, v zavedanju, da je poslušati več kot slišati.« To je vzajemno poslušanje, v katerem se vsak lahko nekaj nauči. »Škofovska sinoda predstavlja točko zbliževanja tega dinamizma poslušanja, ki poteka na vseh ravneh življenja Cerkve.« Sinodalna pot se začne s poslušanjem ljudstva, nadaljuje pa s poslušanjem pastirjev. Po sinodalnih očetih škofje delujejo kot avtentični varuhi, razlagalci in priče vere vse Cerkve, ki jo morajo znati pozorno razlikovati od tokov javnega mnenja, ki je pogosto spremenljivo. Sinodalna pot navsezadnje doseže najvišjo točko v poslušanju rimskega škofa, ki je poklican izrekati se kot »pastir in učitelj vseh kristjanov«: ne da začne pri svojih osebnih prepričanjih, ampak kot najvišji pričevalec fides totius Ecclesiae (vere Cerkve), porok pokorščine  in skladnosti Cerkve z Božjo voljo, Kristusovim evangelijem in izročilom Cerkve.

Splošna avdienca: Obljube, dane otrokom
Kateheza med sredino splošno avdienco je govorila o obljubah, ki jih damo otrokom: »Ne gre za obljube, ki jih naredimo tu in tam, čez dan, da bi otroci bili zadovoljni ali pridni, da bi se bolj potrudili v šoli ali da bi jih odvrnili od neke kaprice,« je pojasnil papež. »Govorim o drugih obljubah, o bolj pomembnih obljubah, odločilnih za njihova pričakovanja o življenju, za njihovo zaupanje v ljudi, za njihovo zmožnost razumevanja Božjega imena kot blagoslova.« Sprejemanje in skrb, bližina in pozornost, zaupanje in upanje so prav tako osnovne obljube, ki jih lahko povzamemo v eno samo: ljubezen. Obljuba ljubezni se namreč izraža v sprejemanju, skrbi, bližini, pozornosti, zaupanju in upanju. To je najboljši način, da sprejmemo človeško bitje, ki pride na svet. Vsi se je naučimo še predem se je zavedamo. »Ljubezen je obljuba, ki jo moški in ženska dasta vsakemu otroku, od trenutka, ko je spočet v mislih.« Otroci pridejo na svet in pričakujejo, da bodo dobili potrditev te obljube, in to na popoln, zaupen in nezaščiten način.

Na začetku kateheze pa je papež Frančišek še prosil za odpuščanje: »Preden začnem katehezo bi vas želel v imenu Cerkve prositi odpuščanja za pohujšanja, ki so se v tem zadnjem času zgodila tako v Rimu kot Vatikanu. Prosim vas za odpuščanje.«

Papeževi homiliji v Domu svete Marte
Papež Frančišek je v minulem tednu dvakrat daroval sveto mašo v kapeli Doma svete Marte. Enkrat je govoril o hinavščini, drugič pa o zastonjskosti zveličanja. Kot je dejal, kristjani težko razumemo »zastonjskost zveličanja v Jezusu Kristusu« in neizmerno Božjo ljubezen do nas. Opozoril je, da se moramo varovati tistih, ki hočejo omejevati Božjo ljubezen, ki je vedno zastonj. »Zato Jezus pravi: ''Največja ljubezen je tole: ljubiti Boga z vsem življenjem, vsem srcem, vso močjo, in bližnjega kakor samega sebe.'' Kajti to je edina zapoved, ki je na ravni Božje zastonjskosti zveličanja. Jezus nato doda: ''V tej zapovedi so vse ostale, ker ta prikliče tudi vse ostale.'' A vir je ljubezen. Obzorje je ljubezen. Če si ti zaprl vrata in si odnesel ključ ljubezni, ne boš dosegel višine zastonjskosti zveličanja, ki si ga prejel. Ta boj za nadzor zveličanja, da se namreč rešijo samo tisti, ki počnejo te stvari, se ni končal z Jezusom in Pavlom.«