Svetovni dan hrane. Papež: Božji darovi morajo biti pravično razdeljeni med vse

VATIKAN (sobota, 17. oktober 2015, RV) – »Ta dan, na katerega se obhaja sedemdeseta obletnica ustanovitve FAO (Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo), na prvo mesto postavlja naše številne brate, ki navkljub uresničenim naporom, trpijo zaradi lakote in podhranjenosti, in sicer predvsem zaradi krivične razdelitve zemeljskih sadov, pa tudi zaradi pomanjkljivega kmetijskega razvoja.« S temi besedami se začenja sporočilo, ki ga je papež Frančišek naslovil na generalnega direktorja Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, Joséja Graziana da Silvo. In sicer ob priložnosti svetovnega dneva hrane, ki ga obhajamo vsako leto 16. oktobra.

Prehranska varnost: ambiciozen, a neodložljiv cilj
V sedanji dobi nam ostaja veliko dela, kar zadeva prehransko varnost, ki se za mnoge še vedno zdi oddaljen cilj, piše papež. Nedvomno gre za »ambiciozen cilj, pa vendar neodložljiv«. V svetu, v katerem narašča razlika med nivoji blaginje, dohodkov, porabe, dostopa do zdravstvene oskrbe in izobrazbe, si je za ta cilj potrebno prizadevati s prenovljeno voljo. Smo priče situacijam, ki jih ni mogoče povezovati izključno z ekonomskimi pojavi. Neenakost je vse bolj učinek tiste kulture, ki iz družbenega življenja zavrže in izključuje mnoge naše brate in sestre, ne upošteva njihovih sposobnosti in njihov prispevek v življenju človeške družine smatra za odvečen.

 

Odsotnost socialne varnosti bremeni zlasti manjše kmete
Tema letošnjega svetovnega dneva hrane se glasi Socialna varnost in kmetijstvo: prekinitev kroga revščine na podeželju. Po papeževih besedah je ta tema pomembna, saj opozarja na odgovornost do dveh tretjin svetovnega prebivalstva. Odsotnost socialne varnosti bremeni zlasti manjše kmete, rejce, ribiče in gozdarje, ki so prisiljeni živeti v pomanjkanju, ker je sad njihovega dela podrejen okoljskim pogojem in pogojen tudi z omejenim dostopom do nujnih tehničnih pripomočkov. Njihova ranljivost ima težke posledice za osebno in družinsko življenje.

Odgovor se ne sme omejiti na dobre namene
Položaj, v katerem živijo lačne in podhranjene osebe, opozarja, da ni dovolj in da se ne smemo zadovoljiti s splošnim pozivom k sodelovanju in skupnemu dobremu. Papež Frančišek dodaja vprašanje: »Si je še mogoče zamišljati družbo, kjer so sredstva v rokah manjšine, manj privilegirani pa so prisiljeni pobirati samo drobtinice?« Odgovor na to vprašanje se ne sme omejiti na dobre namene. Nasprotno, najdemo ga v družbenem miru, ki zahteva stalnost in varnost določenega reda, česar pa ni mogoče uresničevati brez posebne pozornosti do delilne pravičnosti, saj kršitev le-te vedno poraja nasilje (glej Laudato si' 157). Pomanjkanje socialne varnosti je namreč samo po sebi negativen dejavnik. Ni omejeno samo na ogroženost javnega reda, kajti neenakost zadeva temeljne elemente, kot so na primer zdravje, izobrazba in soudeleženost pri odločilnih procesih.

So osebe, niso številke – socialna ljubezen
Sveti oče opozarja na najbolj prikrajšane: »So osebe, niso številke, in zahtevajo našo podporo, da bi na prihodnost lahko gledali z vsaj minimalnim upanjem.« Upoštevati pravice lačnega in sprejeti njegove želje predstavlja solidarnost, ki se prevaja v konkretne geste, ki zahteva medsebojno delitev in ne samo boljše upravljanje socialnih ter ekonomskih tveganj ali pomoč ob naravnih katastrofah. To je tisto, kar se zahteva tudi od FAO, od njenih odločitev, iniciativ ter konkretnih programov, ki se odvijajo na različnih krajih.

Takšen antropološki pogled se mora torej realizirati v »socialni ljubezni«, ki je ključ pravega razvoja. Če je socialna varnost upoštevana tudi v svojih bistveno človeških komponentah, lahko v najbolj prikrajšanih osebah poveča sposobnost odpornosti. S to se lahko soočijo in premagajo težave ter nezgode. Tako pa nato vsi doumejo pravi smisel trajnostne uporabe naravnih virov in polnega spoštovanja skupnega doma. S tega vidika socialna varnost igra pomembno vlogo v podpori družine, v naročju katere se njeni člani vse od začetka učijo, kaj pomeni deliti, si medsebojno pomagati in se varovati.

Stvarstvo in zemeljski sadovi so Božji darovi
V zadnjem delu sporočila se papež Frančišek ustavi še ob vlogi Cerkve. Njeno poslanstvo ni neposredno obravnavati te probleme s tehničnega stališča. Vseeno pa je človeški vidik teh situacij ne pušča ravnodušne. Stvarstvo in zemeljski sadovi so Božji darovi, poklonjeni vsem človeškim bitjem, ki so istočasno njihovi varuhi in uživalci. Zato bi morali biti pravično razdeljeni med vse. To zahteva odločenost za soočenje s krivicami, zlasti najtežjimi, ki žalijo človekovo dostojanstvo in se v globini dotikajo naše vesti. Te so dejstva, ki kristjanom ne dopuščajo, da bi se vzdržali pri nudenju svojega aktivnega prispevka in svoje strokovnosti.

Agenda 2030 za trajnostni razvoj
Ko se soočamo s temi težavami, ne smeta zmagati pesimizem ali brezbrižnost. Papež omenja tisto, kar je navkljub zapletenosti problemov že bilo doseženo in je povod za ohrabritev celotne mednarodne skupnosti. Posebej izpostavi Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki so jo Združeni narodi potrdili nedavno. Ta naj ne bi ostala samo skupek pravil in možnih dogovorov. Sveti oče nasprotno želi, da bi dokument navdihnil drugačen model socialne varnosti, tako na mednarodni kot narodni ravni. Na ta način se lahko izogne njegovi izrabi v korist interesov, ki so nasprotni človekovemu dostojanstvu ali ne spoštujejo življenja, ali v opravičilo drže, ki probleme pušča nerešene ter tako dodatno bremeni situacije neenakosti. »Vsakdo, kolikor mu to dopuščajo njegove možnosti, naj da od sebe najboljše, v duhu pristnega služenja drugim.«