Srečanje družin novomeške škofije: Ljubezen je naše poslanstvo

NOVO MESTO (sobota, 17. oktober 2015, RV) – Škofija Novo mesto je v letu praznovanja 10-letnice svoje ustanovitve pripravila Škofijsko srečanje družin, ki je potekalo danes na Sevnem pri Novem mestu. Geslo srečanja družin, Ljubezen je naše poslanstvo, se tematsko navezuje na letošnje svetovno srečanje družin in potekajočo škofovsko sinodo o družini. Želimo opozoriti in skupaj z družinami pričevati za lepoto družinskega življenja.

Program je pripravil razširjeni Škofijski odbor za družino. Srečanje je zasnovano kot celodnevno dogajanje za odrasle, otroke in mladostnike. Staršem so spregovorili psiholog p. mag. Silvo Šinkovec SJ, voditelja gibanja Družina in življenje Dani in Vilma Siter, mladim sta o teologiji telesa govorila zakonca Polonca in Tomaž Sokol, za otroke pa je bilo pripravljenih 10 zanimivih delavnic. Vzgojiteljice Petrovega vrtca so poskrbele tudi za varstvo najmlajših. Po skupnem kosilu je bil še družabni del srečanja s čarodejem Jakom in glasbeno skupino.  Sveto mašo je ob somaševanju drugih duhovnikov daroval škof Andrej Glavan.

Homilija

Homilija msgr. Andreja Glavana
Dragi očetje in matere, dragi otroci – skratka družine, spoštovani bratje duhovniki, redovnice in vsi, ki ste prišli, ker se zavedate, kako pomembna je za Cerkev in družbo osnovna skupnost družina.

Danes ste že veliko lepega slišali o zakonu kot temelju družine, o tem, kako družina živi lepše in polnejše življenje, če je povezana v ljubezni: do Boga, bližnjega in med seboj. Tudi celotno naše srečanje smo naslovili: »Ljubezen je naše poslanstvo« saj vedno znova doživljamo osebno in skupno, da kolikor ljubimo in se darujemo, toliko bolj naše življenje dobiva smisel in vrednost.

Za nami je zelo odmevno svetovno srečanje družin v Filadelfiji. V duhu pa smo povezani tudi s predstavniki katoliških škofov z vsega sveta, ki govorijo o lepoti in krizah družine.

Iz Filadelfije je šla v svet papeževa beseda o družini. Ni nepomembno, da je prišel ta apel iz Filadelfije. Veste, kaj ta beseda pomeni? Dobesedno ljubezen do bratstva. V knjigi Janezovega razodetja vstali Kristus zapisuje poročilo o življenju sedmerih Cerkva Male Azije in o tem govori njihovim pastirjem. O vsaki pove, kaj jo odlikuje, a jo tudi pograja. Samo Cerkev v Filadelfiji ne pograja, skoraj gotovo zato, ker je za osnovno pravilo o odnosom postavila bratsko medsebojno ljubezen.

Kaj je papež Frančišek povedal o družini? Marsikaj. A naj tu na kratko povzamem le to: Bog je ljubezen. Iz polnosti in prekipevajoče ljubezni je Bog ustvaril svet. Svet je dragulj, v njem živimo, a ga žal tudi uničujemo. Najlepša stvar, ki jo je Bog ustvaril, pa je človek, oziroma osnovna človekova skupnost družina. Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo, po svoji podobi, katere bistvo je skupnost ljubezni – Sveta Trojica. Vso ljubezen, vso lepoto, vso resnico, ki jo ima Bog v sebi, je dal družini, jo delil z družino. Zaradi greha je prišel nered. Tudi družina in z njo vsak človek je zaradi greha ranjen, a Bog je temu ranjenemu človeštvu prišel naproti s tem, da nam je kot znamenje svoje ljubezni poslal svojega Sina in to po družini.

Papež se zaveda, da se družine soočajo s številnimi težavami, ki so sad sebičnosti, pomanjkanja prave ljubezni, sporov, bolezni, brezposelnosti in krivične zakonodaje, a je družina po njegovih besedah vendar razlog upanja vstajenja in življenja, ker ljubezen premaga vsako težavo.

In odkar je Božji Sin iz naročja skupnosti Svete Trojice prinesel zakon ljubezni ne toliko kot zapoved, ampak kot vabilo k sreči; odkar nam je Jezus razodel, da je Bog ljubezen in da bomo nekoč sojeni po ljubezni, je za vsakega od nas to edina pot. Indijski voditelj Mahatma Gandhi, ki ni bil kristjan, a je Jezusa občudoval, ni zaman rekel: »Jezus je živel in umrl zaman, če se od njega nismo naučili živeti svojega življenja po večnem zakonu ljubezni.«

Kako lep je konec tistega, ki umre zaradi ljubezni ali da svoje življenje za svoje prijatelje. Skratka – naš krščanski poklic, naše poslanstvo je ljubezen, da v tem včasih ledeno mrzlem svetu prižigamo ogenj božje ljubezni.

Kot sem omenil, so vaši starši danes marsikaj lepega slišali. Zato naj zdaj posvetimo nekaj več vam mlajšim.

Povedal bom poučno pravljico, ki nam lepo pojasni, da je ljubezen naše poslanstvo. Pravljice izražajo prastaro modrost, da na koncu edino ljubezen nekaj velja. Naslov te zgodbe je Princ in lastovka. Lastovke so se prejšnji mesec spet vrnile v toplo Afriko, da bodo tam prezimile.

V nekem mestu je stal kip bogatega princa. Bil je pokrit z zlatimi lističi. Njegove oči so bile iz dveh velikih draguljev safirov in na njegovem pokrivalu je bil rdeč rubin.

Mala lastovka na poti v topel Egipt je hotela še zadnjikrat prenočiti na prinčevi rami. Nenadoma začuti neke kapljice. Zaskrbljeno pogleda, če ni to dež, a ugotovi, da je nebo jasno. Takrat zagleda, da se princ joka. Zakaj jokaš, saj si bogat in srečen? … O mala lastovka, odkar tu gori nad mestom stojim, lahko vidim v zadnji kotiček in sem zelo žalosten nad tolikim trpljenjem in revščino ljudi. Ali bi mi ti pomagala, ljuba lastovka, samo eno noč. Jaz se ne morem nikamor premakniti … Lastovka je bila dobrega srca in je rekla: Naj bo, a samo eno noč, ker nimam veliko časa, sicer me bo mraz pokončal … Hvala ti, je rekel princ. Izderi iz mojega pokrivala dragoceni rubin in ga nesi materi, ki ima bolnega otroka v sobo, tam v tisto hišo. … Lastovka je kljuvala … in končno ji je uspelo in ponesla je dragi kamen v kljunu skozi odprtino okna v sobo, kjer je mati vsa utrujena pravkar zaspala ob otroku.

Naslednji dan je lastovka hotela odleteti. Toda princ jo je vztrajno prosil. Prosim, ostani še eno noč. Veš, tam doli je revna družina, ki zmrzuje, ker nimajo drv. Nesi jim moj dragoceni safir. Izderi mi ga iz očesa … Ne, dragi princ, tega ne bom storila … Prosim … in lastovka je izdrla safir in ga odnesla tej revni družini.

Tretji večer je ponovno prosil princ. Ljuba lastovka, ostani še eno noč. Vzemi moje drugo oko in ga nesi. V družini brezdomcev, ki so se pravkar priselili, nimajo s čim plačati. Toda lastovka ni hotela, saj boš vendar slep, če ti izderem še drugo oko. Princ ji je odgovoril. Potem bom gledal s srcem. Lastovka se je končno vdala. Ko se ej vrnila, je rekla. Zdaj pa ne želim več v Egipt. Pri tebi bom ostala, letela vsak dan, gledala potrebe in stiske in nosila še tvoje prinčeve zlate lističe. … Kolikor bolj je princ postajal ubog, toliko srečnejši je bil. Tudi lastovka je čutila veliko veselje v srcu.

Toda prišel je mraz in lastovka je začutila, da bo morala umreti, če ne bo odšla. Dragi princ, zdaj moram od tod, zebe me. … Le poleti, draga lastovka v Egipt. … Ne, tega ne bom več zmogla, so bile njene zadnje besede, in padla je mrtva pred prinčeve noge. … Ker prinčev spomenik ni bil več lep, so ga odstranili in pretopili. Samo srce se ni hotelo stopiti. Ljudje so ga vrgli med odpadke na smetišču poleg mrtve lastovke.

Prinesite mi dva najdragocenejša predmeta v mestu, je rekel Bog angelu. In angel je prinesel prinčevo srce in mrtvo lastovko. Pravilno si izbral, je rekel dobri bog. V mojem kraljestvu bodo najbližje meni tisti, ki so iz ljubezni vse razdali in izgubili.

Dragi otroci. Bodimo lastovke tudi mi.
Ljubezen ni čustvo ampak služenje. Ljubiti pomeni, biti luč in toplina za druge (A. von Broeckhoven). (François Mauriac) Francoski pisatelj je dejal: »Na dan, ko ne boste več goreli v ljubezni in videli v njej svojega poslanstva, bodo mnogi od mraza umrli.«
Amen.