Duhovne misli Benedikta XVI. za 29. nedeljo med letom

V evangeljskem odlomku 29. nedelje med letom se Jezus predstavi kot služabnik in kot zgled za posnemat ter hodit za njim. Iz dogodka tretjega naznanila trpljenja, smrti in vstajenja Sina človekovega, zelo očitno izstopa prizor dveh Zebedejevih sinov, Jakoba in Janeza, ki sta še vedno sanjala o slavi ob Jezusu. Prosila sta ga namreč: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Jezusov ugovor je bil silovit in njegovo vprašanje nepričakovano: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?« (v. 38). Pomen je zelo jasen: kelih, je kelih trpljenja, ki ga je Jezus sprejel, da bi uresničil Očetovo voljo, v služenju Bogu in bratom ter podaritvi samega sebe. Resnična vera namreč  vnaša in razvija v vsakodnevnem življenju to logiko in ne svetnega stila gospodovanja in slave.

Jakob in Janez sta s svojo prošnjo pokazala, da nista razumela logike življenja, za katero je Jezus pričeval. Za tisto logiko, kot pravi Učitelj, ki mora biti značilna za učenca tako v duhu kot v dejanjih. Napačne logike pa nista imela samo Zebedejeva sinova, saj, kakor pravi evangelist, je bilo z njo okuženih tudi deset drugih apostolov, ki »so se vznejevoljili nad Jakobom in Janezom« (v. 41). Vznejevoljili so se zato, ker ni lahko vstopiti v evangeljsko logiko in zapustiti logiko gospodovanja ter slave. Sveti Janez Krizostom pravi, da so bili apostoli takrat še nepopolni, bodisi ona dva, ki sta se hotela dvigniti nad ostalih deset, bodisi oni, ker so jima zavidali (prim. Komentar k Mateju 65,4: PG 58,622). Sveti Ciril Aleksandrijski, ko razlaga isti odlomek iz evangelija po Luku, dodaja: »Učenci so padli v človeško slabost in so med sabo razpravljali, kdo med njimi je voditelj in zato največji. To se je zgodilo in je bilo zapisano nam v korist. Kar se je torej zgodilo svetim apostolom, je za nas spodbuda k ponižnosti« (Komentar k Luku 12,5,24: PG 72,912). Ta dogodek je dal Jezusu priložnost, da se je obrnil na vse učence in jih 'poklical k sebi', da bi jih privil k sebi ter jih oblikoval kot eno in neločljivo telo s seboj in jim nakazal, po kateri poti naj gredo, da bodo prišli do resnične slave, do Božje slave: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje narodov, gospodujejo nad njimi in da njihovi velikaši izvajajo nad njimi oblast. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,42-44).

Gospodovanje in služenje, sebičnost in nesebičnost, posedovanje in darovanje, dobičkaželjnost in zastonjskost; to so popolnoma nasprotujoče si logike, ki se soočajo med sabo v vseh časih in krajih. Nobenega dvoma pa ni glede poti, ki jo je Jezus izbral, saj je takrat, kakor tudi danes učencem, ne kaže samo z besedami, ampak jo je on tudi konkretno živel. To je tudi razložil: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (v. 45).

Homilija Benedikta XVI. med kanonizacijo Jakoba Berthieua, Pedra Calungsoda, Janeza Krstnika Piamarta, Marijo Gore Karmel Salles Barangueras, Marijo Cope, Kateri Tekakwitho, Anno Schäffer iz Mindelstettna, na 29. nedeljo med letom 21. oktobra 2012.
»Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). »Danes Cerkev ponovno posluša te Jezusove besede, ki jih je izrekel med svojo potjo proti Jeruzalemu, kjer se je dopolnila njegova skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja. Te besede opišejo smisel Kristusovega poslanstva na zemlji, zaznamovanega z njegovim žrtvovanjem, njegovo popolno podaritvijo. Na tretjo nedeljo v oktobru, ko se obhaja svetovni misijonski dan, Cerkev še bolj pozorno posluša te besede in poživlja zavest, da je vsa, v vsej svoji celoti, v nenehni službi človeku in evangeliju, kakor je bil On, ki je sebe daroval tako, da je žrtvoval svoje življenje«.

»Jakoba Berthieua, ki je bil rojen leta 1838 v Franci, je že zelo zgodaj osvojil Jezus Kristus, saj je v želji za zveličanje duš, pustil župnijo, v kateri je deloval ter vstopil k jezuitom, kjer je hotel za večjo Božjo slavo prehoditi ves svet. Poslan je bil na otok Svete Marije in za tem na Madagaskar, kjer se je kot neutrudni pastir boril proti krivičnosti, hkrati pa skrbel za uboge in bolne. V svojem delovanju, ko je postal ves vsem, je zajemal moč iz molitve in ljubezni do Jezusovega Srca. Mučeništvo je pretrpel leta 1896. Da bi njegova priprošnja v tem Letu vere prinesla sadove Madagaskarju in afriški celini. Bog blagoslovi malgaško ljudstvo!

»Pedro Calungsod se je rodil okoli leta 1654 na področju Visayasa na Filipinih. Iz ljubezni do Kristusa se je pripravljal pri jezuitih, misijonarjih v njegovem kraju, da bi postal katehet. Pedro je nato še skupaj z drugimi mladimi katehisti spremljal p. Diega Luisa de San Vitoresa na marijanske otroke pri evangeliziranju kamoroskega ljudstva. Pedro je tu kljub težavam in nevarnostim, pokazal z vztrajnim katehiziranjem ter s čistim življenjem, globoko vero in dejavno ljubezen ter tako z evangeljskim življenjem pričeval za Kristusa. Mučeništvo je pretrpel 2. aprila 1672. Preden je umrl, mu je jezuitski pater še uspel dati odvezo. Da bi zgled in pogumno pričevanje Pedra Calungsoda navdihovalo ljuba mi filipinska ljudstva za zavzeto oznanjevanje Božjega kraljestva in pridobivanje duš za Boga!

Janez Krstnik Piamarta, duhovnik iz škofije Brescia, je bil velik apostol dejavne ljubezni in mladine. Ta se je, gnan z neuničljivim zaupanjem v božjo previdnost ter z globoko držo žrtvovanja, soočil s težavami in napori tako, da je ustanovil različna apostolska dela, med njimi Združenje majhnih obrtnikov, založniško hišo Queriniana, moško redovno družbo Nazareške svete družine ter žensko redovno družbo Gospodovih ponižnih služabnic. Janez Kristnik Piamart dejal se je rad zadrževal pred Najsvetjšim zakramentom, premišljeval Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje in iz tega zajemal duhovno moč za ponovna osvajanja človeških src, posebej mladih, da bi jih z vedno novimi pastoralnimi pobudami pripeljal do izvirov življenja.

Daj nam svoje usmiljenje Gospod, vate zaupamo. Te besede veljajo za redovnico Marijo Gore Karmel Salles Barangueras, ustanoviteljico sestrske kongregacije, ki se posveča poučevanju. Njeno vzgojno delo, izročeno v varstvo Brezmadežne Device, še vedno prinaša med mladimi, preko velikodušnega prizadevanja njenih duhovnih hčera, ki se kakor ona izročajo v roke Boga, ki vse zmore, številne sadove.

Sedaj bi predstavil Marijo Cope, ki se je rodila 1838 v Heppenheimu v Nemčiji. Ko ji je bilo eno leto, so jo prinesli v Združene Države Amerike.  Leta 1862 je vstopila v tretji Frančiškov red. Kot vrhovna predstojnica je sprejela klic, naj gre skrbeti za gobavce na Havaje in nazadnje na otok Molokai, kjer je prav tako v nesebični skrbi za dekleta, katerih starši so bili gobavci in za žene, odprla hišo. Nato pa je zadnja leta njegovega življenja, skrbela za patra Damijana de Veustera. Ona je svetal ter trden zgled najboljše katoliške tradicije služenja sestram in duha njenega dragega svetega Frančiška.

Kateri Tekakwitha se je rodila v današnji zvezni državi New York leta 1656 očetu Mohavku in materi Christian Algonquin, ki ji posredovala smisel za živega Boga. Pri Kateri naredi na nas poseben vtis, kako je v njenem življenju delovala božja milost in sicer brez kakšne zunanje pomoči ter kako se je pogumno odločila za poklicanost, ki je za njeno kulturo zelo nenavadna. Sveta Kateri, zavetnica Kanade ter prva Indijanka svetnica, izročamo ti prenovo vere med 'prvotnimi ljudstvi'  ter v vsej Severni Ameriki. Bog blagoslovi 'prvotna ljudstva'.

Anna Schäffer iz Mindelstettna je v mladosti nameravala vstopiti v red misijonark. Ker je bila iz skromnega stanu, si je hotela prislužiti doto, s katero bi bila sprejeta v samostan. Pri delu pa je doživela težko nesrečo, zaradi katere je vse življenje ostala priklenjena na posteljo. Da bi njen apostolat molitve in trpljenja, žrtve in zadoščevanja, postal svetel zgled za vernike njene domovine in bi njena priprošnja poživila krščansko gibanje 'hospic' pri njegovem dobrodelnem služenju.

Dragi bratje in sestre! Ti novi svetniki, tako različni po izvoru, jeziku narodu in družbenem stanu, so sedaj združeni s celotnim Božjim ljudstvom pri zveličavni skrivnosti Kristusa, Odrešenika. Skupaj z njimi tudi mi, zbrani s sinodalnimi očeti, ki so prišli z vseh koncev sveta, z besedami psalma potrdimo Gospodu, 'da je on naša pomoč in naša obramba' in ga prosimo: 'Tvoja ljubezen Gospod, naj bo nad nami, saj zaupamo vate' (Ps 33(32), 20-22). Naj pričevanje novih svetnikov, njihova velikodušna podaritev življenja iz ljubezni do Kristusa, spregovorili vsej Cerkvi in naj jo njihova priprošnja poživi in podpira pri njenem poslanstvu oznanjanja evangelija vsemu svetu.«