Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 28. nedeljo med letom

Mdr 7,7-11
Zato sem molil, in dana mi je bila preudarnost,
klical sem, in name je prišel duh modrosti.
Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole,
v primerjavi z njo sem imel bogastvo za prazen nič.
Niti z neprecenljivim draguljem je nisem primerjal,
saj je v njenih očeh vse zlato le kupček peska
in srebro se nasproti njej šteje za blato.
Bolj kot zdravje in lepo postavo sem jo vzljubil;
sklenil sem, da jo bom raje imel kakor luč,
ker njen sijaj nikdar ne ugasne.
Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine,
v njenih rokah neizmerno bogastvo.

Heb 4,12-13
Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca. In ni je stvari, ki bi bila nevidna pred njim, ampak je vse razgaljeno in odkrito očem njega, ki mu bomo morali dati odgovor.

Mr 10,17-30
Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je rekel: »Kaj govoriš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Ta mu je rekel: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo bogastvo, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. Jezus pa je znova spregovoril in rekel: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času sredi preganjanja, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Hilarij iz Poitiersa in sv. Efrem Sirski pravita: »Če učlovečenja ne razumemo v polnosti, je zelo verjetno, da bodo zmotni človeški kriteriji o dobroti. Jezus ne bi zavrnil naziva 'dober', če bi bil namenjen njemu kot Bogu. Mladenič sprašuje stvarnika večnega življenja, vendar izhaja iz napačne predpostavke, saj ne ve, da je ta v resnici učlovečeni Bog.« Sv. Hilarij in sv. Hieronim nadaljujeta: »Ta zmotni predsodek je že v naprej zaprl pot odgovoru.« Sv. Hilarij še dodaja, »da odlomek predstavlja Jezusa, ne samo kot učitelja postave temveč tudi kot Gospoda.« Origen pravi: »Dobrota značilna za stvaritev se bolje razume, če je postavljena v odnos z neprimerljivo dobroto Troedinega Boga.« Sv. Hieronim ponovno poudari: »Kdor ne sprejme Kristusa kot Gospoda, ga ne more pozdraviti s pridevkom 'dober'.« Sveti Klemen Aleksandrijski takole razlaga: »Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor, da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje.«

Misli Benedikta XVI.
Kakor se pogosto dogaja v evangelijih, se vse začne s srečanjem; tokrat Jezusa z nekom, 'ki je imel veliko premoženje' (Mr 10,22). Ta je od svoje mladosti zvesto izpolnjeval vse zapovedi Božje postave, a še ni našel resnične sreče. Zaradi tega je vprašal Jezusa, kaj storiti, 'da bom imel večno življenje' (Mr 10,22). Po eni strani ga je, kakor vse, privlačila polnost življenja, po drugi strani pa je, navajen zanašati se na lastno bogastvo, mislil, da si je mogoče tudi večno življenje na nek način 'pridobiti'. Morda s spolnjevanjem kakšne posebne zapovedi. Jezus je spoznal globoko željo, ki je v tej osebi in se je, kot omenja evangelist, z ljubečim pogledom ozrl nanj, z Božjim pogledom (prim v. 21). Jezus pa je tudi razumel, v kateri točki je ta človek slaboten in to je ravno navezanost na svoje dobrine. Zato mu je predlagal, naj da vse ubogim, tako da njegov zaklad, torej njegovo srce, ne bo več na zemlji, temveč v nebesih in dodal: 'Pridi! Hôdi za menoj!' (v. 22). Ta pa, namesto, da bi z veseljem sprejel Jezusovo povabilo, je žalosten odšel (prim. v. 23), ker se ni uspel odtrgati od svojega bogastva, ki mu ne bo moglo nikoli dati sreče in večnega življenja.