Jutranja sveta maša: Naj nostalgija po Bogu v naših srcih ne ugasne

VATIKAN (četrtek, 1. oktober 2015, RV) – Gospodovo veselje je naša moč, v Njem najdemo svojo identiteto. V kristjanu ne sme nikoli ugasniti nostalgija po Bogu, saj sicer njegovo srce ne more več praznovati. To so bili poudarki, ki jih je izpostavil papež Frančišek, ko je daroval sveto mašo v kapeli Doma sv. Marte danes zjutraj, na godovni dan Terezije Deteta Jezusa.

Današnje prvo berilo iz Nehemijeve knjige opisuje čas, ko se je izraelsko ljudstvo po dolgih letih pregnanstva vrnilo v Jeruzalem. Vendar se je tudi v obdobju Babilonije ljudstvo vedno spominjalo svoje domovine. Ko je končno nastopil dan vrnitve, so pismouku Ezru naročili, naj prinese knjigo postave in ljudstvo mu je prisluhnilo, ko je bral. Medtem ko je poslušalo Božjo besedo, je bilo srečno, a je obenem jokalo, oboje skupaj.

Gospodovo veselje je naša moč
Kako to razložiti, se je vprašal sveti oče. Je preprosto: to ljudstvo ni le ponovno našlo svojega mesta, mesta, kjer je bilo rojeno, Božjega mesta, ampak je, ko je poslušalo postavo, ponovno našlo tudi svojo identiteto. Zato je bilo veselo in je jokalo: »Toda jokalo je od veselja, jokalo je, ker je srečalo svojo identiteto, ponovno je našlo tisto identiteto, ki se je z leti pregnanstva nekoliko izgubila.« To je bila dolga pot, je pripomnil papež. Nehemija je ljudstvu dejal: »Ne  bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.« Gre za veselje, ki ga Gospod da, ko najdemo svojo identiteto. Le-ta se namreč na poti izgubi, izgubi se med mnogimi pregnanstvi, tudi tistimi, ki si jih zadamo sami, ko »naredimo eno gnezdo tu, drugo tam«, a nobeno v Gospodovi hiši.

Pravo identiteto najdemo le v Bogu
Potrebno je najti svojo identiteto. Toda kako? Ko izgubiš nekaj, kar je bilo tvojega, tvoj dom – je razložil papež Frančišek – dobiš nostalgijo po tem. Ta nostalgija te pripelje nazaj domov. Izraelsko ljudstvo je čutilo to nostalgijo, čutilo je srečo in zato je jokalo od sreče. Nostalgija po lastni identiteti ga je vodila, da jo je ponovno našlo. To je Božja milost.

Papež je navedel primer, da kadar imamo veliko hrane, nismo lačni. Prav tako, kadar nam je udobno in smo mirni, ne čutimo potrebe, da bi šli drugam. »Sprašujem se, in dobro bi bilo, če bi se danes vsi vprašali: 'Sem miren, zadovoljen, v svojem srcu – misleč duhovno – ne potrebujem ničesar? Je moja nostalgija ugasnila?'« Izraelsko ljudstvo je bilo srečno, jokalo je in bilo je veselo. Srce brez nostalgije pa ne pozna veselja. A ravno veselje, Gospodovo veselje, je naša moč. »Srce, ki ne ve, kaj je nostalgija, ne more praznovati.«

Da bi v naših srcih nikoli ne ugasnila nostalgija po Bogu
Pot izraelskega ljudstva, ki je trajala leta, se je zaključila s praznovanjem. Praznovali so v velikem veselju, kajti »doumeli so besede, ki so jim bile oznanjene«. Našli so tisto, kar jim je dajala čutiti in k čemur jih je vodila nostalgija. »Vprašajmo se, kako je z našo nostalgijo po Bogu: smo zadovoljni, smo srečni tako, ali si vsak dan želimo, da bi šli naprej? Naj nam Gospod da to milost: da bi v naših srcih nikoli, nikoli ne ugasnila nostalgija po Bogu.«