Papež med večernicami: Hvaležnost in delavnost sta stebra duhovnega življenja

NEW YORK (petek, 25. september 2015, RV) – Včeraj popoldne je papež Frančišek iz Washingtona odšel v New York. Zvečer je v katedrali sv. Patricija molil večernice z duhovniki, redovniki in redovnicami. Med homilijo jih je spomnil predvsem na poklicanost, da živijo v veselju. In to četudi so morali v nedavni preteklosti veliko pretrpeti in prenašati sramoto zaradi številnih bratov, ki so ranili in pohujšali Cerkev v njenih najbolj nezaščitenih otrocih. Sveti oče jim je zagotovil, da jih spremlja v tem času bolečine in težav. Da bi jim pomagal zvesto hoditi za Jezusom Kristusom, jim je nato spregovoril o duhu hvaležnosti in duhu delavnosti.

Še pred tem pa je nekaj pozdravnih besed namenil bratom muslimanom, ki obhajajo praznik žrtvovanja, in spomnil na tragedijo v Meki, v kateri je življenje izgubilo več kot 700 oseb.

Duh hvaležnosti in duh delavnosti
»Veselje moških in žensk, ki ljubijo Boga, druge privlači … Veselje pa privre iz hvaležnega srca.« Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti,  srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. »Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja.« V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane privilegirana pot odgovora na njegovo veliko ljubezen.

Posvetna duhovnost nas oslabi na naši poti služenja
Toda če smo iskreni, vemo, kako zlahka je zadušen ta duh velikodušnega dela in osebne odpovedi. Obstajata dva načina, kako se to lahko zgodi, in oba sta primer posvetne duhovnosti. Ta posvečene osebe oslabi na poti služenja in degradira čudenje prvega srečanja z Jezusom. Lahko padejo v past ocenjevanja vrednosti svojih apostolskih prizadevanj po zunanjem kriteriju učinkovitosti, funkcionalnosti in uspeha, ki vlada v poslovnem svetu. Ne da te stvari ne bi bile pomembne, je pripomnil sveti oče. Zaupana nam je bila velika odgovornost in Božje ljudstvo upravičeno pričakuje preskus. »Toda resnična vrednost našega apostolata se meri z vrednostjo, ki jo ima v očeh Boga. Videti in vrednotiti stvari iz Božje perspektive nas vabi k nenehnemu spreobračanju v prvi čas klica in k veliki ponižnosti.«

Križ nam kaže drugačen način merjenja uspeha
Križ nam kaže drugačen način merjenja uspeha: na nas je, da sejemo; Bog pa vidi sadove naših naporov. Tudi takrat, ko naši napori in delo na videz ne prinašajo sadov, torej hodimo za Jezusom Kristusom. Njegova pot pa se je, če uporabimo človeški jezik, končala s polomom, s polomom križa.

Počivati v taki obliki, ki poglobi našo željo po velikodušnem služenju
V nadaljevanju je papež Frančišek opozoril na nevarnost ljubosumnosti na naš prosti čas. To je takrat, ko menimo, da nam bo posvetno udobje pomagalo bolje služiti. Problem takšnega načina razmišljanja je, da lahko »zatemni moč vsakodnevnega Božjega klica k spreobrnjenju in srečanju z Njim«. Počasi, a zanesljivo upada naš duh požrtvovalnosti, odpovedi in delavnosti. S tem pa tudi oddalji ljudi, ki trpijo materialno revščino in so prisiljeni v večje odpovedi od naših. Počitek in trenutki prostega časa so nujnost, a  naučiti se moramo počivati v taki obliki, ki poglobi našo željo po velikodušnem služenju. Tega, bolj krščanskega počitka, pa nas bo naučila »bližina revnim, beguncem, migrantom, bolnikom, izkoriščanim, ostarelim, ki trpijo zaradi osamljenosti, zapornikom in mnogim drugim ubogim«.

Papež izrazil hvaležnost ameriškim duhovnikom, redovnikom in redovnicam
Hvaležnost in delavnost sta torej dva stebra duhovnega življenja duhovnikov, redovnikov in redovnic, je na koncu povzel papež. Zbranim se je zahvalil za njihove molitve in za dejavnosti ter vsakdanje žrtve med opravljanjem apostolata. Mnoge od teh pozna samo Bog, a vseeno cerkvenemu življenju prinašajo sadove. Posebej je papež želel izraziti občudovanje in hvaležnost ameriškim redovnicam, ki so »močne ženske in borke«. Vsem, ki se soočajo z izzivi prilagajanja v razvijajoči se pastoralni panorami, pa je zaželel, da kot sveti Peter v katerikoli preizkušnji ne bi izgubili miru in, da bi odgovorili kot Kristus, ki se je Očetu zahvalil, vzel svoj križ in pogledal naprej.