Papež Frančišek se je pred odhodom iz Washingtona srečal z brezdomci

WASHINGTON (četrtek, 24. september 2015, RV) – »Prva beseda, ki vam jo želim izreči, je beseda 'hvala'. Hvala za sprejem in za napor, ki ste ga vložili, da je prišlo do uresničitve tega srečanja.« Tako je začel papež Frančišek svoj nagovor na srečanju z brezdomci v karitativnem centru župnije sv. Patrika v Washingtonu.

Sv. Jožef: Kako je mogoče, da Božji Sin nima strehe nad glavo?
Tukaj bom omenil osebo, ki jo imam zelo rad in je bila zelo pomembna v mojem življenju. Bila mi je v oporo in navdih. Je nekdo, h kateremu se zatečem, ko sem v 'težavah'. Tudi vi me spominjate na sv. Jožefa. Vaši obrazi mi govorijo o njem.

V Jožefovem življenju so bile zelo težke situacije, s katerimi se je moral soočiti. Ena od teh je bilo takrat, ko naj bi Marija rodila Jezusa. Sveto pismo pravi: »Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora« (Lk 2,6-7). Sveto pismo je zelo jasno, zanju ni bilo prostora v prenočišču. Predstavljam si Jožefa z njegovo nevesto v trenutku, ko naj bi rodila otroka, brez strehe, brez doma, brez prenočišča. Božji Sin je vstopil na ta svet kot nekdo, ki nima doma. Božji Sin je vstopil kot brezdomec Božji Sin ve, kaj pomeni, začeti življenje brez doma. Predstavljamo si vprašanja, ki jih je imel v tem trenutku Jožef. Kako je mogoče? Božji Sin nima strehe nad glavo? Zakaj smo brez doma? Zakaj smo brez strehe? To so vprašanja, ki si jih lahko mnogi od vas vsak dan postavljajo. Kakor Jožef se sprašujete: 'Zakaj smo brez strehe, zakaj smo brez doma?' To so vprašanja, za katera je dobro, da si jih vsi zastavimo: 'Zakaj so ti naši bratje brez doma, zakaj ti naši bratje nimajo strehe? Jožefova vprašanja so še danes navzoča. Spremljala so vse tiste, ki so skozi zgodovino živeli ali se znašli brez doma.

Sv. Jožef, mož vere
Jožef je bil mož, ki si je postavljal vprašanja, predvsem pa je bil mož vere. Vera je namreč Jožefu omogočila, da je našel svetlobo v tistem trenutku, ki se je zdel popolnoma teman. Vera mu je bila med težavami v oporo. Zaradi vere je Jožef zmogel iti naprej, ko se je zdelo, da se je vse ustavilo.

V krivičnih in bolečih situacijah nam vera ponuja svetlobo, ki razžene temo. Kakor Jožefu tako nam vera odpre tiho navzočnost Boga v vsakem življenju, v vsaki osebi, v vsaki situaciji. On je navzoč v vsakem od vas, v vsakem od nas.

Bog nas ne zapusti samih
Nobenega družbenega, moralnega ali kakega drugega opravičila ne moremo sprejeti, da ni dosti stanovanj. To so krivične situacije, toda vemo, da Bog trpi z nami, jih živi ob nas. Ne zapusti nas samih.

Jezus ni samo hotel biti solidaren z vsako osebo, ni samo hotel, da nihče ne bi pogrešal njegovega spremljanja, njegovo pomoč, njegovo ljubezen, ampak se je identificiral z vsemi tistimi, ki trpijo, ki jokajo, ki trpijo kakršno koli krivico. To zelo jasno pove: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli« (Mt 25, 35).

Vera nam pravi, da je Bog z vami. Bog je med nami in njegova navzočnost nas spodbuja k dejavni ljubezni. Ta dejavna ljubezen se porodi iz klica Boga, ki ne preneha trkati na naša vrata, na vrata vseh, da nas povabi k ljubezni, sočutju, da se darujemo drug za drugega.

Jezus nadaljuje s trkanjem na naša vrata, na naše življenje, vendar ne z magično močjo, s prevaro, s svetlečimi napisi ali ognjemetom. Jezus nadaljuje s trkanjem na naša vrata po obličju brata, po obličju bližnjega, po obličju tistega, ki je ob nas.

Molitev nas poveže, nas pobrati
Dragi prijatelji, najučinkovitejši način za pomoč, najdemo v molitvi. Molitev nas poveže, nas pobrati, nam odpre srce in nas spomni na lepo resnico, ki jo včasih pozabimo. V molitvi se vsi naučimo reči Oče, očka in ko rečemo Oče, očka, se v njej srečamo kot bratje. V molitvi ni bogatih in revnih, so sinovi ter hčere in bratje in sestre. V molitvi ni prvorazrednih in drugorazrednih ljudi, je bratstvo.

V molitvi tudi naše srce najde moč, da ne postane neobčutljivo, hladno pred krivičnimi situacijami. V molitvi Bog nadaljuje s klicem in nas spodbuja za dejavno ljubezen. Kako dobro nam dene moliti skupaj, kakor nam dobro dene srečati se v tem prostoru v katerem se gledamo kot bratje in sestre in spoznamo, da potrebujemo podporo drug drugega. Danes se hočem pridružiti vam, potrebujem vašo podporo, vašo bližino. Hočem vas povabiti, da molimo skupaj, drug za drugega, drug z drugim. Tako bomo lahko nadaljevali to podporo, ki nam pomaga živeti veselje, ker vemo, da je Jezus vedno med nami. Jo čutite? Jezus je prvi občutil krivico, da ni imel doma.
Oče naš…
Preden vas bom zapustil, vam bom rad podelil Božji blagoslov:
Gospod naj vas blagoslovi in varuje;
Gospod naj vas dobrohotno pogleda in vam izkaže svojo dobroto;
Gospod naj vas pogleda z ljubeznijo in vam podeli svoj mir.
In ne pozabite moliti zame.