Večernice v havanski katedrali: Ljubiti uboštvo kot mater in odpuščati

HAVANA (ponedeljek, 21. september 2015, RV) – Včeraj popoldne po lokalnem času je sveti oče v katedrali v Havani obhajal večernice z duhovniki, posvečenimi osebami in semeniščniki. Vnaprej pripravljeno homilijo je izročil kardinalu Ortegi v branje, zbranim pa je zatem namenil besede, navezane na prebrano Božjo besedo, kardinalov nagovor o uboštvu Cerkve na Kubi in pričevanje sestre Yaileny Ponce Torres HKL, ki je pripovedovala o svoji izkušnji dela med bolniki in osebami s posebnimi potrebami.

Uboštvo: zid in mati posvečenega življenja
Uboštvo, je tako dejal papež Frančišek, je »nadležna beseda, ki gre proti toku«. Posvetni duh je ne pozna, ne želi je, skriva jo. In to ne zaradi sramežljivosti, ampak zaradi zaničevanja. Posvetnemu duhu ne odgovarja pot Božjega Sina, ki se je ponižal in je postal ubog, da bi bil eden izmed nas. Mladenič iz evangelija se je držal vseh zapovedi, toda uboštva se je bal, zato je odšel žalosten. Naša dolžnost je znati upravljati z dobrinami, saj so le-te dar Boga. A kadar vstopijo v srce in začnejo voditi življenje, je življenje izgubljeno. Papež je spomnil na sv. Ignacija Lojolskega, ki je govoril, da je uboštvo »zid in mati posvečenega življenja«: »Mati, ki rojeva več zaupanja v Boga. In zid, ki brani pred vsako posvetnostjo.« Posvetnost uniči mnogo duš, vodi v povprečnost. 

Katastrofalni ekonomi so najboljši Božji blagoslov Cerkvi
Bogastvo pa osiromaši, odvzame nam najboljše, kar imamo, edino bogastvo, ki ga je vredno imeti. Neki stari modri duhovnik je papežu pripovedoval, da kadar se začne kopičiti denar, da bi si zagotovili prihodnost, takrat prihodnost ni več v Jezusu. Zato je, kadar na primer neka redovna skupnost začne zbirati sredstva, Bog tako dober, da pošlje »katastrofalnega ekonoma«, ki pripelje do poloma: »Katastrofalni ekonomi so najboljši Božji blagoslov Cerkvi, saj jo delajo svobodno, naredijo jo ubogo.« Ne pozabimo pa tudi, da je prvi izmed blagrov prav »blagor ubogim v duhu«, tistim, ki niso navezani na bogastvo in na oblast tega sveta.

Kdor skrbi za najmanjše, posnema Jezusa
V nadaljevanju je papež Frančišek poudaril, da obstaja pastoralno služenje, ki je s človeškega vidika lahko bolj nagrajujoče. Pa vendar na najbolj presežen način Jezusu služi tisti, ki daje prednost najmanjšim, najbolj zapuščenim, najbolj bolnim, tistim, ki jih nihče ne upošteva. Tako kot redovnica, ki je spregovorila o svojem služenju bolnikom.

Sveti oče je spomnil na »cmerave« redovnice, ki se pritožujejo, ker so imele svoje načrte, ker so morda želele narediti kaj za prihodnost mladih, a so bile poslane v »hišo usmiljenja«. A mnogo je tudi tistih redovnic in redovnikov, katerih življenje »izgori« v ljubkovanju »odpadnega materiala«, ljubkovanju tistih, ki jih svet zavrže, prezira; tistih, za katere bi svet raje videl, da jih ne bi bilo; in tudi tistih, za katere današnji svet s pomočjo novih metod predvidi rojstvo z degenerativno boleznijo, in zato predlaga, da bi jih še pred rojstvom »poslali nazaj«. To so najmanjši. In kdor skrbi za najmanjše, posnema Jezusa. Papež se je zahvalil posvečenim osebam, ki služijo na tak način. Njihova »odločitev za Jezusa« se namreč odseva v tem, da se posvečajo našim najmanjšim bratom, s katerimi ni mogoče narediti popolnoma nič konstruktivnega, ni mogoče zaslužiti denarja.

Spovednica: privilegiran prostor za srečanje z najmanjšimi
Duhovniki pa imajo na razpolago še en »privilegiran prostor«, kjer se lahko srečajo z najmanjšimi: to je spovednica. Papež Frančišek jim je zato položil na srce, naj bodo pozorni, kadar jim moški in ženske razodenejo svoje uboštvo, saj je le-to isto, kot ga imajo tudi oni, a jih je Bog rešil. Pomislijo naj na svoje grehe, na možnost, da lahko padejo še nižje: »Pomislite, da imate v tistem trenutku v rokah zaklad: Očetovo usmiljenje. Prosim, duhovniki naj se nikoli ne utrudijo odpuščati.« Sv. Ambrož pravi, da kjer je usmiljenje, tam je tudi Jezusov duh. Kjer pa je togost, tam so samo njegovi duhovniki. »Ne bojte se torej usmiljenja,« je papež opogumil brate duhovnike in škofe: »Pustite, da se skozi vaše roke in vaš objem pretaka odpuščanje, kajti tisti, ki so tam, so najmanjši. Torej je Jezus.«

HOMILIJA, IZROČENA V BRANJE
V vnaprej pripravljeni homiliji, ki jo je papež Frančišek izročil v branje, pa najprej povabi k hvaležnosti Bogu za njegovo zvestobo in neskončno usmiljenje: »Bratje, skupaj se zahvalimo Gospodu! Zahvalimo se za navzočnost Duha z bogastvom različnih karizem v obrazih mnogih misijonarjev, ki so prišli v to deželo in postali Kubanci med Kubanci, znamenje večnega Gospodovega usmiljenja.«

Jezus moli, da se ne bi zaprli v majhna »domača podjetja«
V nadaljevanju sveti oče razloži evangeljski odlomek, ki nam predstavlja Jezusov dialog z Očetom. Gre za trenutek intimnosti med njima. Ko se bliža njegova ura, Jezus Očeta prosi za svoje učence, za vse, ki so bili z Njim, in tiste, ki bodo še prišli (Jn 17,20). V ključnem trenutku Jezus v molitev vključi življenje svojih, to je tudi naše življenje. Dobro je poznal srca svojih učencev in dobro pozna naša srca. Zato moli k Očetu, da se ne bi poskušali osamiti, se zateči v lastne gotovosti, v lastni prostor, v nezanimanje za življenja drugih. Moli, da se ne bi zaprli v majhna »domača podjetja«, ki razbijajo mnogoličen obraz Cerkve. To so tiste situacije, ki se končajo v individualistični žalosti. Ta pa počasi pušča prostor zameri, nenehnemu pritoževanju in enoličnosti. To ni Božja želja za nas in to ni življenje v Duhu, h kateremu smo poklicani. Zato Jezus moli in prosi, da žalost ter osamitev ne bi prevladala v naših srcih.

Jezus moli in nas vabi k molitvi
»Jezus moli in nas vabi k molitvi, ker ve, da obstajajo stvari, ki jih lahko prejmemo samo kot dar, stvari, ki jih lahko živimo zgolj kot darilo.« Enost je milost, ki nam jo lahko da le Sveti Duh. Na nas pa je, da zanjo prosimo in se damo na razpolago, da bi nas ta dar lahko preoblikoval.

Enost ni uniformnost
Papež Frančišek opozori, da se pogosto zameša med enostjo in uniformnostjo. Toda delati, čutiti in govoriti vsi iste stvari ne predstavlja enosti, ampak homogenost. To pa pomeni ubiti življenje Duha, ubiti karizme, ki jih je razdelil za dobro svojega ljudstva. Enost je ogrožena vsakič, ko želimo druge napraviti »po naši podobi in podobnosti«. Zato je enost dar in ne nekaj, kar je mogoče uveljaviti na silo ali s kakšnim dekretom.

Navzkrižja so v Cerkvi zaželena ali celo nujna
Sveti oče posvečene osebe nadalje povabi k molitvi, da bi Bog povečal njihovo željo po bližini. Da bi si bili blizu s svojimi razlikami in nagnjenji, s svojim razpravljanjem in tudi prepiri, da ne bi govorili drug drugemu za hrbtom. Da bi bili pastirji, ki so blizu ljudem in ki se jim pustijo spraševati. Navzkrižja in razprave so v Cerkvi zaželeni oz. po papeževih besedah celo nujni. So namreč znamenje, da je Cerkev živa in da Duh še naprej deluje ter jo napravlja dinamično. »Gorje tistim skupnostim, kjer ni 'da-ja' ali 'ne-ja'! So kakor tisti zakonci, ki se ne prerekajo več, ker so izgubili zanimanje, ker so izgubili ljubezen.«

Veselje kristjanov je zelo jasno znamenje Kristusove navzočnosti
Jezus moli, da bi bili vsi eno, povzame papež Frančišek in nadaljuje, da moli tudi, da bi imeli v sebi dopolnjeno njegovo veselje (Jn 17,13). »Veselje kristjanov, zlasti posvečenih, je zelo jasno znamenje Kristusove navzočnosti v njihovem življenju.« Žalostni obrazi so znak za alarm. »Ne dvomim, da morate vsi nositi težo nemalo žrtev in da so bile za nekatere nekaj desetletij te žrtve težke. Jezus moli – in tudi On izhaja iz svoje žrtve – da ne bi izgubili veselja, ker vemo, da On premaga svet. To je gotovost, ki nas dan za dnem spodbuja, da potrdimo svojo vero.«

Vedno in povsod izžarevati to veselje je dragoceno in pomembno pričevanje za življenje kubanskega naroda. Vedno in povsod, navkljub utrujenosti, dvomom ter včasih tudi obupovanju, ki je izredno nevarna skušnjava, saj izčrpa dušo. »Bratje, Jezus moli, da bi bili eno in da bi njegovo veselje ostalo v nas. Storimo enako: združimo se med seboj v molitvi.«