Frančišek v Holguinu: Pustimo, da nas Jezusov pogled spremeni

HOLGUIN (ponedeljek, 21. september 2015, RV) – Nadaljuje se deseto apostolsko potovanje papeža Frančiška na Kubo in v ZDA. Medtem ko se je sveti oče včeraj mudil v kubanski prestolnici Havani, današnji dan preživlja v mestu Holguin. Ob 10.30 po lokalnem času (16.30 po našem času) se je na tamkajšnjem Trgu revolucije začela sveta maša. Papež jo je daroval na praznik apostola in evangelista Mateja, o katerem je spregovoril tudi med homilijo.

Jezus ga je pogledal …
Danes praznujemo spreobrnjenje svetega Mateja. On sam nam v evangeliju pripoveduje o srečanju, ki je zaznamovalo njegovo življenje. Vpelje nas v »igro pogledov«, ki lahko spremeni zgodovino. Nekega dne, ko je sedel za mizo, kjer je pobiral davke, je mimo šel Jezus, ga videl, se mu približal in mu rekel: »Hodi za menoj.« In Matej je vstal, in šel za njim.

»Jezus ga je pogledal. Kakšno moč ljubezni je imel Jezusov pogled, da je tako premaknil Mateja! Kakšno moč so morale imeti tiste oči, da je vstal!«  je izpostavil papež. Vemo, da je Matej bil cestninar, judom je pobiral davke in jih dajal Rimljanom. Cestninarji so zato bili osovraženi, bili so grešniki, zaradi česar so živeli odmaknjeno in bili prezirani s strani drugih. Z njimi se ni smelo jesti, ne govoriti, ne moliti. Za ljudstvo so bili izdajalci, ki so jemali svojim ljudem in dajali drugim. Takšna je bila družbena kategorija, ki so ji pripadali cestninarji.

Jezus pa se je pri Mateju zaustavil; ni šel hitro mimo njega, brez naglice in mirno ga je pogledal. »Pogledal ga je z očmi usmiljenja; pogledal ga je, kot ga prej ni pogledal še nihče. In ta pogled je odprl njegovo srce, ga osvobodil, ga ozdravil, dal mu je upanje, novo življenje, kakor Zaheju, Bartimaju, Mariji Magdaleni, Petru in tudi vsakemu med nami. Četudi si mi ne upamo dvigniti pogleda h Gospodu, on nas prvi gleda.«

Pustimo, da nas Jezus gleda
Kot je pojasnil papež Frančišek, je to tudi naša osebna zgodba. Vsak med nami lahko reče: »Tudi jaz sem grešnik, ki ga je Jezus pogledal.« Zbrane je povabil, naj se doma ali v cerkvi zaustavijo v tišini in se s hvaležnostjo in veseljem spomnijo tistega trenutka, ko se je usmiljen pogled Boga zaustavil na njihovem življenju.

Njegova ljubezen je pred nami, njegov pogled 'predhaja' naše potrebe. On zna videti onkraj videza, greha, neuspeha ali nevrednosti. Zna videti onkraj družbene kategorije, kateri pripadamo. On, s tem ko gre onkraj, vidi tisto dostojanstvo otroka, ki je včasih umazano z grehom, a je vedno navzoče v globini naše duše. »On je prišel iskat ravno vse tiste, ki se čutijo nevredni Boga, nevredni drugih. Pustimo se gledati Jezusu, pustimo, da njegov pogled prehodi naše poti, pustimo, da nam njegov pogled prinese veselje in upanje,« je spodbudil sveti oče.

Pogledu sledi poslanstvo
Potem, ko ga je pogledal z usmiljenjem, je Gospod rekel Mateju: »Hodi za menoj.« In on je vstal in šel za njim. »Po pogledu, Jezusova beseda. Po ljubezni, poslanstvo,« je nadaljeval papež. Matej več ni isti, notranje se je spremenil. Srečanje z Jezusom, z njegovim usmiljenim pogledom, ga je spremenilo. Za sabo pusti mizo z denarjem, pusti svojo izključenost. Prej je sedel, da bi jemal od drugih; zdaj, z Jezusom pa mora vstati in iti, da bi dajal, dajal drugim. »Jezus ga je pogledal in Matej je našel veselje v služenju.« Za Mateja in vse tiste, ki so zaznali Jezusov pogled, someščani niso tisti, ki se jih izrablja in izkorišča. Jezusov pogled rodi misijonarsko dejavnost, služenje, predanost. Njegova ljubezen ozdravi našo kratkovidnost in nas spodbudi, da gledamo onkraj in se ne zaustavimo pri navideznosti ali politični korektnosti.

Jezus gre naprej, je pred nami, odpira pot in nas vabi, da mu sledimo. »Vabi nas, da hodimo počasi in presegamo svoje predsodke, upor pred spreminjanjem drugih in tudi nas samih. Dan za dnem nas izziva z vprašanjem: Veruješ? Veruješ, da je mogoče, da se nek izterjevalec davkov spremeni v služabnika? Misliš, da je možno, da izdajalec postane prijatelj? Misliš, da je mogoče, da je sin mizarja Božji Sin? Njegov pogled spreminja naš pogled, njegovo srce spreminja naše srce. Bog je Oče, ki želi zveličanje vseh svojih otrok.«

Glejmo, kakor nas gleda Gospod
Papež Frančišek je povabil, naj se pustimo gledati Gospodu v molitvi, evharistiji, spovedi, v naših bratih, predvsem tistih, ki se čutijo zapuščene in same. »Učimo se gledati kakor On gleda nas. Delimo njegovo nežnost in njegovo usmiljenje z bolnimi, zaprtimi, ostarelimi in družinami v težavah.« Po papeževih besedah smo poklicani, da se učimo od Jezusa, ki vidi vedno tisto, kar je najpristnejše v vsaki osebi, kar je ravno podobo Očeta.

Ob koncu homilije je še spregovoril o Cerkvi na Kubi, ki si z velikim naporom in žrtvijo  prizadeva, da bi tudi na najbolj odročne kraje prinesla Kristusovo besedo in navzočnost. Omenil je tako imenovane »misijonske hiše«, ki zaradi pomanjkanja cerkva in duhovnikov, mnogim osebam omogočajo imeti prostor za molitev, poslušanje Besede, kateheze in skupnostno življenje. Po papeževih besedah so to majhna znamenja Božje navzočnosti v njihovih četrtih in vsakodnevna pomoč, ki oživljajo besede apostola Pavla: »Opominjam vas, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru« (Ef 4,1-3).

Papež je sklenil z molitvijo k Devici Mariji, Naši Gospe ljubezni iz Cobra: »Naj nad vsakim od otrok tega plemenitega naroda ohranja svoj materinski pogled; naj bodo njene usmiljene oči vedno pozorne na vsakega med vami, vaše domove, družine in osebe, ki lahko imajo občutek, da zanje ni mesta. Naj Ona varuje vse nas, kakor je varovala Jezusa v svoji ljubezni.«