Frančišek mladim: Sanjati, delati za skupno dobro, upati, kultura srečanja

HAVANA (ponedeljek, 21. september 2015, RV) – Nedeljski dan se je za papeža Frančiška sklenil s srečanjem z mladimi. Pozdravil jih je pred kulturnim centrom patra Félixa Varele, ki se nahaja poleg havanske katedrale. V odgovor na pričevanje mladega fanta Leonarda je sveti oče navedel besede nekega latinskoameriškega pisatelja, da imamo ljudje meseno in stekleno oko. Z mesenim vidimo tisto, kar gledamo. S steklenim očesom pa vidimo to, kar sanjamo. Papež je mladim tako spregovoril o sposobnosti imeti sanje, sposobnosti sprejemati drugačnost, o delu za skupno dobro in o upanju.

Odprta srca, odprt razum
Povabil jih je, da bi sanjali velike stvari, da bi sanjali, da je svet z njimi lahko drugačen. Mlad človek, ki ni sposoben sanjati, je zaprt sam vase. Enako je s tistim, ki ni sposoben sprejeti nekoga, ki misli drugače. Zaprt je v svoj majhen svet, v ozek krog svojih ideologij in verstev. Kadar verstvo postane ozek krog besed, molitev in moralnih predpisov, izgubi svoj boljši del, izgubi svojo resničnost čaščenja in vere v Boga. »Odprta srca, odprt razum. Če razmišljate na drugačen način kakor jaz, zakaj se ne bi pogovarjali? Zakaj pogled vedno upiramo v tisto, kar nas ločuje, v razlike med nami, ne vidimo pa tistega, kar nam je skupno?«

Skupno dobro – družbeno prijateljstvo
Zatem je papež Frančišek opozoril na skupno dobro. Prizadevati si za skupno dobro pomeni družbeno prijateljstvo. Medtem ko sovraštvo vodi v uničenje, v družbi, družini, državi ali na svetu. Največje sovraštvo je vojna. Danes vidimo, kako je svet uničen zaradi vojne. Kadar je prisotna ločitev, je prisotna smrt. To je smrt duše, ker ubijamo sposobnost združevanja in družbeno prijateljstvo. Sveti oče je mlade Kubance zato naprosil, da bi bili zmožni ustvarjati družbeno prijateljstvo.

Upanje je rodovitno, daje življenje
Mladi so upanje naroda. Upanje pa ni isto kot optimizem, ki je duševno stanje, ki se lahko spreminja. Upanje je nekaj drugega, zna tudi trpeti za uresničenje nekega projekta. Upanje je rodovitno, daje življenje. Papež je omenil tudi ljudi, ki upanje uničujejo. To so na primer tisti, ki jih ne skrbi, da mladi nimajo dela in s tem prihodnosti. Vemo, da so v današnjem »imperiju boga denarja« mladi zavrženi, mnogi so ubiti še pred rojstvom, zavrženi so ostareli, ki »ne proizvajajo več«. V nekaterih državah je evtanazija dovoljena, v drugih je prav tako prisotna, četudi je skrita. »Ta kultura odmetavanja odvzema upanje. A upanje, ki zna trpeti, je rodovitno.« Pot upanja ni lahka in ni je mogoče prehoditi sam. Sveti oče je mlade na koncu tako povabil še h kulturi srečanja. Spodbudil jih je, naj navkljub medsebojni različnosti hodijo skupaj.

VNAPREJ PRIPRAVLJEN PAPEŽEV NAGOVOR
Upanje zna gledati preko osebnega udobja
Tudi v vnaprej pripravljenem nagovoru je sveti oče mladim spregovoril o upanju. »Ne morem si predstavljati mladega človeka, ki se ne premika, ki ostaja zablokiran, ki nima ne sanj ne idealov, ki ne hrepeni po nečem več. Toda kakšno je upanje mladega Kubanca v tej zgodovinski dobi?« Nič večje in nič manjše kot upanje kateregakoli drugega mladega kjerkoli na svetu. Kajti upanje nam govori o resničnosti, ki je ukoreninjena v globini človeškega bitja, neodvisno od dejanskih okoliščin in zgodovinskih pogojenosti, v katerih se živi. Govori nam o žeji, hrepenenju po polnosti, uresničenemu življenju, po nečem, kar napolni srce in duha  dvigne k velikim stvarem, kot so resnica, dobrota, lepota, pravičnost in ljubezen. Upanje obenem zahteva, da se ne pustimo zapeljati tistemu, kar je kratkotrajno, minljivo, lažnim obljubam prazne sreče, sebičnega užitka in povprečnega življenja, osredotočenega le nase, ki v srcu pušča samo veliko žalosti in grenkobe. »Upanje je drzno, zna gledati preko osebnega udobja, majhnih gotovosti in kompenzacij, ki omejijo obzorje, da se odpre za velike ideale, ki življenje naredijo lepše in dostojanstveno.«

Si pripravljen vedno tvegati za nekaj, kar je večje?
Papež Frančišek mlade tako sprašuje: »Kaj poganja tvoje življenje? Kaj je v tvojem srcu, v katerem prebivajo tvoje želje? Si pripravljen vedno tvegati za nekaj, kar je večje?« Mlad človek na to lahko odgovori, da so ti ideali sicer privlačni, a mu istočasno resničnost njegove slabotnosti in pomanjkljivih moči ne dopušča odločitve, da bi se podal na pot upanja. Zato meni, da se je bolje zadovoljiti z majhnimi, a bolj realističnimi stvarmi. »Razumem takšen odziv, normalno je čutiti breme tistega, kar je visoko in težavno, pa vendar bodite pozorni,  da ne padete v skušnjavo razočaranja, ki ohromi razum in voljo, ter da se ne pustite ujeti sprijaznjenosti, ki je radikalen pesimizem glede vsake možnosti, da bi dosegli naše sanje.«

Upanje, pot, sestavljena iz spominjanja in razločevanja
Kako torej najti poti upanja v situaciji, v kateri živimo? Sveti oče, tudi navajajoč Félixa Varelo in Joséja Martíja, predlaga tri možnosti. Prva je »upanje kot pot, sestavljena iz spominjanja in razločevanja«. »Upanje je krepost tistega, ki je na poti, ki se je nekam usmeril. Ni torej preprosta hoja iz veselja do hoje, ampak ima nek konec, nek cilj, ki je tisto, kar daje smisel in razsvetljuje pot.« Istočasno se upanje hrani s spominjanjem. S pogledom ne zaobjema le prihodnosti, temveč tudi preteklost in sedanjost. Da bi v življenju hodili, moramo vedeti, kam želimo iti, a prav tako pomembno je vedeti, kdo smo in od kod prihajamo, kaj predstavlja našo duhovno in moralno dediščino. Nujno pa je tudi razločevanje, kajti bistvenega pomena je »odpreti se za resničnost in jo znati prebirati brez bojazni in brez predsodkov«. Razločevanje ni slepo, je še dodal papež, uresničuje se na podlagi trdnih etičnih in moralnih kriterijev.

Upanje, pot, ki je spremljana
»Upanje, pot, ki je spremljana.« To je drugi papežev predlog. Osamitev ali zaprtost vase nikoli ne vzbudita upanja, medtem ko bližina in srečanje z drugim ga vzbudita. Sami ne pridemo nikamor. Z izključevanjem se prihodnost ne gradi. Razlike v načinu mišljenja ni potrebno smatrati kot nevarnost, temveč kot bogastvo in dejavnik rasti. Svet potrebuje to kulturo srečanja in mlade, ki se želijo poznati, ki se želijo ljubiti, ki želijo hoditi združeni, z vsemi in za dobro vseh.

Upanje, solidarna pot
Še zadnji predlog papeža Frančiška, kako ohranjati upanje živo, pa je »upanje kot solidarna pot«. Dejansko, če ni solidarnosti, ni prihodnosti za nobeno državo. Na prvem mestu mora biti konkretna in resnična skrb za človeško bitje. Lahko gre za mojega prijatelja in tovariša ali pa nekoga, ki razmišlja drugače. »Ne zadostuje navadna strpnost, treba je iti onstran in preiti od nezaupljive ter obrambne drže k drži sprejemanja, sodelovanja, konkretnega služenja in dejanske pomoči. Ne bojte se solidarnosti, služenja, podati roke drugemu, tako da nihče ne bo puščen ob poti.«

Dragi mladi Kubanci, ne bojte se upanja, ne bojte se prihodnosti
Nazadnje papež Frančišek še spomni, da pot življenja razsvetljuje najvišje upanje, ki nam je dano v veri v Kristusa. On je naš tovariš na poti, opogumlja in spremlja nas, je poleg nas in nam ponuja svojo roko kot prijatelj. Z Njim se naučimo razločevati resničnost, živeti srečanje, služiti drugim in hoditi v solidarnosti. »Dragi mladi Kubanci, če je Bog sam vstopil v našo zgodovino in je v Jezusu postal človek, si na rame nadel našo slabotnost in naš greh, se ne bojte upanja, ne bojte se prihodnosti, kajti Bog stavi na vas, verjame v vas, upa v vas.«