Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 25. nedeljo med letom

Mdr 2,12.17-20
Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto
in nasprotuje našim delom;
nam očita grehe zoper postavo
in nas obtožuje za grehe naše vzgoje.
Poglejmo, ali so njegove besede resnične,
preverimo, kakšen bo njegov konec.
Če je namreč pravični res Božji sin, se bo zanj Bog zavzel
in ga rešil iz roke nasprotnikov.
S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo,
da bomo spoznali njegovo blagohotnost,
da bomo preverili njegovo potrpežljivost.
Na sramotno smrt ga obsodimo,
kajti po njegovih besedah mu bo dana pomoč.

Jak 3,16-4,3
Kjer sta namreč zavist in prepirljivost, tam je neurejenost in vsakršna hudobija. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, nepristranska in brez hinavščine. Sad pravičnosti pa se v miru seje tistim, ki delajo za mir. Od kod med vami vojne in od kod boji? Ali ne od tod: iz vaših poželenj, ki se vojskujejo v vaših udih? Poželite, pa nimate. Ubijate in zavidate, pa ne morete doseči, bojujete se in vojskujete, pa nimate, ker ne prosite. Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite, da bi trošili za svoje užitke.

Mr 9,30-37
Ko so odšli od tam, so hodili skozi Galilejo, vendar ni hotel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govoril: »Sin človekov bo izročen ljudem v roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati.

 Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se pogovarjali po poti?« Oni pa so molčali, kajti po poti so razpravljali med seboj, kdo je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Janez Krizostom skuša razbrati, koliko je bilo učencem po Gospodovem naznanilu jasno glede njegove smrti. »Tudi po vseh teh razodevajočih čudežih, tudi ko je glas iz nebes razkril Jezusovo pravo istovetnost in po oznanilu njegove smrti in vstajenja, učenci niso razumeli najpomembnejšega dela njegove pridige ter so bili glede tega, kar jim je napovedal, zaskrbljeni.«

Sveti Avguštin pravi: »Kristjan mora rasti kot drevo, da najprej najde svoje korenine in jih utrdi z naukom, nato pa se mora dvigniti kvišku z vso svojo ljubeznijo in karitativnostjo.« Sv. Gregor iz Nise pa pravi: »Upoštevati moramo Kristusovo pravilo, s katerim nas uči živeti z drugimi, da smo ponižni pred našimi brati (in sestrami). Sv. Janez Krizostom pa doda: »Najponižnejši učenci so bliže resnici kakor nečimrni.« V Hermasovem Pastirju pa je zapisano: »Za tiste, ki živijo v Božjem kraljestvu je značilna otroška nedolžnost.« Tertulijan zato pravi: »Potrebno je biti notranje pripravljen, da drugega sprejmemo s ponižnostjo, tako gostoljubno, kot da bi v njem bil Kristus.«

Misli Benedikta XVI.
V evangeliju te nedelje Jezus drugič napove svojim učencem svoje trpljenje, smrt in vstajenje (prim. Mr 9,30-31). Evangelist Marko je zelo poudaril močno nasprotje med Jezusovo miselnostjo ter miselnostjo dvanajsterih apostolov, ki ne samo, da ne razumejo učiteljevih besed in odločno zavračajo zamisel, da bi šel On v smrt (prim. Mr 8,32), ampak celo razpravljajo, kdo med njimi 'je največji' (prim. Mr 9,34). Jezus jim je potrpežljivo razlagal svojo logiko, logiko ljubezni, ki je v služenju, vse do darovanja samega sebe: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

Brez dvoma, ni lahko hoditi za Kristusom, toda, kakor On sam pravi, samo tisti, ki bo izgubil lastno življenje zaradi Njega in zaradi evangelija, ga bo rešil (prim Mr 8,35) in tako dal polni smisel svojemu bivanju. Ni druge poti za njegove učence, ni druge poti za pričevanje njegove ljubezni in za napredovanje v evangeljski popolnosti.