Papež končal kateheze o zakonu in družini

VATIKAN (sreda, 16. september 2015, RV) – Med splošno avdienco je papež Frančišek še zadnjič spregovoril na temo zakona in družine. Z današnjo katehezo je sklenil sklop sedemindvajsetih katehez o družini, ki ga je začel 17. decembra 2014. Izpostavil je nenadomestljivo vlogo družine v današnji družbi ter ponovno spomnil na svetopisemsko pripoved o stvarjenju.

Smo tik pred svetovnim srečanjem družin v Filadelfiji in pred škofovsko sinodo o družini v Rimu, ki sta »lepa in zahtevna dogodka«, kot je papež dejal zbranim na Petrovem trgu. Oba imata svetovno razsežnost, ki ustreza »univerzalni dimenziji krščanstva«, a tudi »univerzalnemu dometu temeljne in nenadomestljive človeške skupnosti, ki je ravno družina«.

Družina je osnova za obrambo
Sedanje stanje civilizacije se zdi zaznamovano z učinki družbe, ki jo upravlja ekonomska tehnokracija. Podrejenost etike logiki profita ji daje na razpolago ogromna sredstva in veliko posredno podporo. V takšnem scenariju »nova zaveza moškega in ženske postane nujna in tudi strateška za emancipacijo narodov od kolonizacije denarja«. Ta zaveza mora po papeževih besedah »ponovno usmerjati politiko, ekonomijo in civilno sobivanje«. Odločilna je za bivanje na zemlji, za posredovanje čuta življenja in za vezi spomina in upanja.

Ta zaveza, zakonsko-družinska skupnost moškega in ženske, je »generativna gramatika«, je »zlati vozel«. Vera jo zajema iz modrosti Božjega stvarjenja, ki družini ni zaupal skrbi za intimnost, ki je namenjena sama sebi, ampak ji je zaupal načrt, da iz sveta naredi domač prostor. Družina je na začetku, je osnova te svetovne kulture, je zatrdil papež. Rešuje nas pred mnogimi napadi, uničenji, kolonizacijami, kot so kolonizacije denarja ali ideologij, ki tako zelo ogrožajo svet. »Družina je osnova za obrambo.«

Stvarjenje je univerzalno obzorje življenja in vere
Iz svetopisemske Besede o stvarjenju so izhajala tudi premišljevanja o družini ob sredah, je pojasnil Frančišek in nadaljeval, da iz te Besede lahko in moramo ponovno zajemati. To delo, ki je pred nami, je veliko, a je tudi zelo navdušujoče. »Božje stvarjenje ni preprosta filozofska postavka: je univerzalno obzorje življenja in vere! Ni drugačnega božjega načrta o stvarjenju in zveličanju.« Bog je postal človek za zveličanje vsakega ustvarjenega bitja: »zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja«, kot pravi Veroizpoved. Vstali Jezus je prvorojenec vsega stvarstva.

Ustvarjeni svet je zaupan moškemu in ženski. To, kar se bo zgodilo med njima, bo pustilo vtis na vsem. Njuna zavrnitev Božjega blagoslova usodno privede do delirija vsemogočnosti, ki uniči vsako stvar. To imenujemo izvirni greh. »Vsi pridemo na svet z dediščino te bolezni,« je zatrdil papež.

Ženska ima skrit in poseben blagoslov
Kljub temu nismo prekleti in ne prepuščeni samim sebi. Starodavna pripoved o prvi ljubezni Boga do moškega in ženske je bila zapisana z ognjem. »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom,« beremo v Genezi. Te besede Bog nameni varljivi kači. »Po teh besedah,« je zatrdil papež, »Bog zaznamuje žensko z zaščitno ogrado pred zlom, h kateri se lahko zateče v vsaki generaciji. To pomeni, da ima ženska skrit in poseben blagoslov za zaščito pred hudičem. Kakor žena v Apokalipsi, ki teče, da bi skrila sina pred zmajem. In Bog jo zavaruje.« Papež je nadaljeval, da obstajajo mnogi kraji, včasih celo žaljivi, o ženski zapeljivki, ki navdihuje zlo. Obstaja pa tudi prostor za teologijo ženske, ki dosega raven tega Božjega blagoslova zanjo in za generacije.

»Usmiljena zaščita Boga v odnosu do moškega in ženske se nikoli ne zmanjša za nobenega od njiju. Ne pozabimo tega!« je spodbudil Frančišek. Simbolni jezik Svetega pisma nam pravi, da preden je Bog izgnal moškega in žensko iz edenskega vrta, jima je najprej dal tuniki iz kože in ju oblekel. Ta gesta nežnosti po papeževem pojasnilu pomeni, da »tudi v bolečih posledicah našega greha, Bog ne želi, da ostanemo goli in prepuščeni svoji usodi grešnikov. To božja nežnost, to skrb za nas, vidimo utelešeno v Jezusu iz Nazareta, Božjem sinu, rojenem iz žene.« Kristus se je rodil iz žene. To je Božja gotovost na naših ranah, napakah, grehih. Bog nas ljubi takšne, kakršni smo, in nas želi voditi naprej v tem načrtu. Ženska pa je najmočnejša pri nadaljevanju tega načrta, so se glasile papeževe besede.

Obljuba, ki jo Bog daje moškemu in ženski na začetku zgodovine, vključuje vsa človeška bitja vse do konca zgodovine, je sklenil katehezo sveti oče. »Če imamo dovolj vere, nas bodo družine ljudstev na zemlji prepoznale po tem blagoslovu. Vsak, ki se bo pustil dotakniti temu pogledu, bo stopil na pot z nami ne glede na narodno ali versko pripadnost. Postal bo naš brat in sestra.«