V pričakovanju apostolskega potovanja: Združeni narodi in papeži

VATIKAN (četrtek, 10. september 2015, RV) – Med svojim desetim mednarodnim apostolskim potovanjem bo papež Frančišek 25. septembra obiskal Organizacijo Združenih narodov. Včeraj smo spregovorili o strukturi organizacije in vlogi Svetega sedeža, danes pa se bomo zaustavili ob dosedanjih obiskih Petrovega naslednika. Frančišek bo namreč že četrti papež, ki bo imel govor na sedežu v New Yorku.

Pavel VI.
Kot prvi papež je sedež Organizacije Združenih narodov obiskal Pavel VI. In sicer pred petdesetimi leti, 4. oktobra 1965. Na začetku svojega govora je zatrdil, da je prišel kot brat, brez vsake posvetne ambicije. Dejal je tudi, da gre za veliko priložnost, ko papež po skoraj dvajsetih stoletjih evangelij lahko oznani celemu človeštvu. Združeni narodi potrjujejo enakost vseh ljudstev in njihove odnose urejajo na osnovi prava ter nenasilja. Vi – je tako nadaljeval papež Pavel VI. – obstajate in delujete, da bi združevali narode: »Ste most med narodi.« Poklicanost in nedvomno težko, a plemenito delo organizacije je »pobratiti ne samo nekatere, ampak vse narode«.

Še vedno odmevajo tudi njegove besede: »Nič več vojne! Nič več vojne! Mir, mir mora voditi usode narodov in celotnega človeštva … Nič več eden proti drugemu, nič več, nikoli …« Poleg poziva proti vojni je imelo velik odmev še hrepenenje, ki je prežemalo njegov celoten govor, in sicer hrepenenje po družbeni pravičnosti. Ne gre samo za to, da bi nahranili lačne, je pojasnil papež Pavel VI. Potrebno je zagotoviti »dostojanstvo človeka, z vsemi njegovimi neodtujljivimi pravicami, ki predpostavljajo svetost življenja«. »Zgradba« namreč ne sloni samo na materialnih temeljih, temveč »na naši vesti«, na tistih »duhovnih načelih«, ki razsvetljujejo novega človeka, ustvarjenega po podobi Boga, »Očeta vseh ljudi«.

Janez Pavel II.
Janez Pavel II. je Združene narode obiskal dvakrat. Prvič 2. oktobra 1979, drugič pa 5. oktobra 1995. Med svojim prvim obiskom, ki je bil povezan s 30-letnico Splošne deklaracije človekovih pravic, je le-to opredelil kot »temeljni kamen«. Za Organizacijo Združenih narodov mora ostati osnovna vrednota, s katero se meri vest njenih članic in iz katere nenehno črpajo navdih. »Če bi bila resnice in načela, ki jih ta dokument vsebuje, pozabljena in opuščena, če bi izgubila izvirno jasnost, ki so jo odsevala v trenutku svojega bolečega rojstva, potem bi se plemenit cilj Organizacije Združenih narodov lahko znašel pred nevarnostjo novega poloma.« Janez Pavel II. je še pojasnil, da je vsaka grožnja za človekove pravice, tako v okviru materialnih kot duhovnih dobrin, enako nevarna za mir, kajti vedno zadeva človeka v njegovi celoti.

Drugi govor danes svetega papeža, izgovorjen pred natanko dvajsetimi leti, pa se je med drugim dotaknil tudi narave same Organizacije Združenih narodov. Če želi biti še naprej »orodje sinteze in koordinacije mednarodnega življenja«, mora postati »resnična družina narodov«. Pri tem je Janez Pavel II. razložil, da koncept družine takoj prikliče v spomin »nekaj, kar gre onstran preprostih funkcionalnih odnosov«. Družina je po svoji naravi »skupnost, utemeljena na vzajemnem zaupanju, medsebojni podpori, iskrenem spoštovanju«.

Benedikt XVI.
Tudi zaslužni papež Benedikt XVI. je imel govor na sedežu organizacije v New Yorku. In sicer pred sedmimi leti, 18. aprila 2008. Na začetku svojega govora je spomnil na načela, ki so temelj Združenih narodov: »želja po miru, iskanje pravičnosti, spoštovanje dostojanstva osebe, humanitarno sodelovanje in pomoč«. Vsa ta načela so upravičena hrepenenja človeškega duha. Predstavljajo ideale, ki bi morali voditi mednarodne odnose. Benedikt XVI. je spomnil še, da je bila Organizacija Združenih narodov ustanovljena po globokem ogorčenju, ki ga je izkusilo človeštvo, ko sta bila kršena človekova svoboda in dostojanstvo. In ko se sedaj sooča z novimi ter dolgotrajnimi izzivi, bi bila »napaka vrniti se nazaj k pragmatičnemu pristopu, omejenemu na določanje 'skupnega terena', minimalističnega v vsebinah in slabotnega v svojih učinkih«.