Sveta maša ob obletnici prenosa škofijskega sedeža v Maribor

MARIBOR (sobota, 5. september 2015) – V petek, 4. septembra, je minilo 156 let od prestavitve sedeža škofije v Maribor. Ker je to tudi občinski praznik so večer pred praznikom pripravili slavnostno akademijo v Narodnem domu, na kateri je bil slavnostni govornik mariborski nadškof Alojzij Cvikl. Na sam dan obletnice prenosa pa so bile v stolnici sv. Janeza Krstnika najprej slovesne večernice in zatem sveta maša, ki jo je daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl.

Audio posnetek večernice

Audio posnetek homilije

Homilija mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Nocoj skupaj obhajamo zahvalno sv. mašo za enega najvažnejših del našega blaženega škofa A.M. Slomška, to je prenos škofijskega sedeža iz sv. Andraža na Koroškem v Maribor.

Najprej mu moramo biti hvaležni zato, ker je s tem dejanjem združil skoraj vse štajerske Slovence in hkrati začrtal severno mejo, ki je ostala do danes.

Kaj je nagibalo blaženega A.M. Slomška? V prvi vrsti je bila pastoralna skrb, da bi kot pastir lahko bil bliže svojim vernikom. Sv. Andraž je bil čisto na koncu škofije. Takrat ni bilo sedanjih cest, pa tudi ne sedanjih prevoznih sredstev. Veliko poti je bilo potrebno prehoditi peš, druge s kočijo ali pa po vodi.

Slomšek je bil s srcem Slovenec. Ljubil je slovensko besedo, naše pesmi, našo kulturno dediščino. Bolelo ga je, ko je videl, kako so mnogi naši predniki pozabljali na svoje korenine, kako so hitro sprejeli nemški jezik.

Kako je potekala selitev? Dlje časa, od spomladi leta 1859 so začele prihajati prve stvari. Vožnja z vozovi ali pa s splovili po Dravi je vzela svoj čas, da so v Maribor pripeljali vse, kar je bilo potrebno za začetek delovanja škofije tukaj v Mariboru.

Zadnjo sv. mašo v sv. Andražu je Slomšek imel na praznik Marijinega vnebovzetja, to je 15.8.  Zanimivo, da je 19. 8., čisto po tiho prišel v Maribor, da je lahko pripravil tiste najnujnejše stvari za začetek.

V soboto, 3.9. je prvič stopil v našo stolnico. Lahko si prestavljamo, kako je takrat Slomšku srce igralo, koliko veselja, koliko hvaležnosti Bogu, da mu je spelo uresničiti to, kar so že njegovi predhodniki poskušali. Skupaj s stolnim kapitljem so zapeli slovesne večernice. Dan zatem pa je bila tukaj v naši stolnici prva slovesna sv. maša. Sprevod je prišel iz cerkve sv. Alojzija. Poročilo pravi, da je bilo okoli 100 duhovnikov okoli njega, takrat še niso somaševali in seveda predstavniki svetne, še posebej mestne oblasti in veliko ljudstva.

Obhajanje tega velikega in preroškega dejanja je za vse nas priložnost, da živimo iz tega daru, ki smo ga po Božji dobroti prejeli. Lavantinska škofija, ustanovljena 1228, čez 13 let bomo obhajali 800 letnico,  in Mariborska nadškofija, katere 10. letnico bomo obhajali prihodnje leto, ima izredno bogato zgodovino. A. M. Slomšek je bil 54 lavantinski škof, sam sem sedaj 62. Ni pa manjkalo tudi težav in kriz, še posebej smo bili na preizkušnji zadnja leta in tudi še nekaj let bomo morali živeti zelo skromno in biti pripravljeni marsikaj narediti iz čiste ljubezni.

A.M. Slomšek je v prvem pismu, ki ga je napisal svojim vernikom, kot mariborski nadškof, vabil svoje vernike naj iščejo pravo modrost, naj bodo stanovitni in marljivi in vedno odrti za Boga, kajti samo tako bo prihajal tudi njegov blagoslov.

Jezus nam danes v evangeliju želi povedati ravno to, da ni dovolj, če naša vera sloni samo na tradiciji ali zapovedih. Vera mora postati moja, postati mora stvar srca. Sveti Pavel je danes Kristusu, Odrešeniku in prvorojencu vstalih od mrtvih,  izpovedal svojo vero in zapel himno veselja in hvaležnosti, Njemu, ki je nad vidnim in nevidnim stvarstvom, nad vsemi angeli in duhovnimi bitji, ki je podoba nevidnega Boga. Vse ima v njem svoj obstoj. Zato je vse v svojem bistvu dobro. Ta čudovita hvalnica lahko postane tudi naša hvalnica, če Kristusa sprejmem za svoje Odrešenika, kajti takrat moja vera postane moje upanje in moč.

To pa je bila tudi pastoralna skrb blaženega A.M. Slomška. Poglobiti osebno vero  v Boga, da bi ta vera lahko postala »luč«, ki lahko osvetljevala naše odločitve in dejanja in da bi bila moč v težkih trenutkih, da bi lahko vztrajali v dobrem.

To pomeni živeti iz vere. Če pogledamo kristjane v času rimskega cesarstva lahko vidimo, da so številčno bili malo več, kot nič. Javno mnenje je bilo vse prej kot naklonjeno, oblast jih je preganjala in zatirala. Veljali so za manj vredne,drugorazredne in celo škodljive državljane. A se je zgodilo nekaj nepričakovanega: cesarstvo se je čez noč spoznalo, da je preplavljeno s krščanstvom. Vera te peščice kristjanov  je bila živeta v Duhu. Bila je živa in resnična. Bili so sposobni premagovati zlo, sovraštvo, krivice. Na vse to so odgovarjali z ljubeznijo in zaupanjem v Boga.

Slomšek je, kot škof in pastir, svojim vernikom kazal pot, ki vodi k prav takšni veri.

Danes je za nas blaženi A.M. Slomšek ne samo model takšnega vernika, je tudi priprošnjik pri Bogu: vero je potrebno iskati in se vsak dan zanjo truditi, da bi jo našli. Drugo potem naredi Bog. Najti vero je tisto hrepenenje, ki ga človek nosi v sebi, kot pravi Slomšek: »Boga prav spoznavati ino mu čast ino hvalo dajati je človeka vsakiga perva inu nar imenitneja dolžnost«. (prim. Apostolska hrana bogoljubnim dušam dana I,6.).

Naj bo nocojšnja sveta maša tudi naša iskrena prošnja, da bi Slomška, tega preroškega vizijonarja, človeka vera in popolne predanosti Bogu, človeka kulture srca in širine, kmalu lahko častili kot svetnika, kot njega, ki ni pomemben samo za našo krajevno Cerkev, našo metropolijo, za Cerkev v Sloveniji,  ampak znamenje in svetilnik tudi za vesoljno Cerkev.

Amen

__

Ich grüße herzlich 20 Mitglieder der Kolpingsfamilie aus Marburg. Ihr seid beim fünfzehnjährigen Jubiläum der Partnerschaft gekommen, damit wir uns gemeinsam beim Gott  für alles bedanken, was uns bei der gemeinsamen Zusammenarbeit gutes passiert ist.

Danke für eure Freundschaft und Hilfe!

Gott soll euch bei euren Bemühungen für das Wachstum des Gottesreiches segnen.

__

Prisrčno pozdravljam 20 članov Kolpingove družine iz Marburga, ki ste prišli ob 15. letnici partnerstva, da se skupaj Bogu zahvalimo za vse, kar se je dobrega zgodilo po skupnem sodelovanju.

Hvala za vam za vaše prijateljstvo in pomoč!

Naj vas Bog blagoslavlja v vaših prizadevanjih za rast Božjega kraljestva.