Pogrebna maša za p. Marijana Šefa DJ

LJUBLJANA (3. september 2015, RV) – Na ljubljanskih Žalah so se v sredo, 2. septembra, v velikem številu poslovili od pokojnega patra Marijana Šefa. Sveto mašo je daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl DJ, somaševal je pomožni ljubljanski škof Franc Šuštar, sobratje jezuiti in drugi duhovniki. Med homilijo je nadškof Alojzij Cvikl iz osebnih srečanj opisal patra Marijana kot človeka z izrednim  čutom  do bližnjih. Ob koncu svete maše so se Bogu za p. Marijana zahvalili: v imenu jezuitskega provinciala p. Damjan Ristić, tajnik slovenske Karitas  Imre  Jerebic in  Janez Cerkovnik, predstavnik Katoliške karizmatične Prenove.

Uvod - p. Milan Bizant DJ

Homilija - nadškof Alojzij Cvikl

Uvod v Očenaš - p. Jože Kokalj DJ

Uvod v mir - p. Franc Kejžar DJ

Nagovor - p. Damjan Ristič DJ

Nagovor - Imre Jerebic

Nagovor - Janez Cerkovnik

Homilija nadškofa Alojzija Cvikla
+ Marjan Šef ( roj. 1932, umrl 28.8. 2015)

Življenjska pot sobrata P. Marjana Šefa se je iztekla na god velikega iskalca Boga sv. Avguština, ko smo pri bogoslužnem branju brali odlomek iz njegovih  izpovedi: »Ti si moj Bog, k tebi vzdihujem  noč in dan. Ko sem te prvič spoznal, si me dvignil k sebi… Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru«.

Tudi P. Marjan je bil iskren iskalec Boga in tega, kaj Bog želi od njega. To dokazuje  njegova življenjska pot. Leta 1957 je diplomiral kot zdravnik in začel služenje vojaškega roka. V sebi je čutil, da ga Bog kliče na drugo pot, na pot redovništva v Družbi Jezusovi, zato je v vsej iskrenosti odgovoril na ta klic in vstopil v noviciat v Zagrebu leta 1958. Z zaobljubami evangeljskih svetov se je izročil Kristusu. Ta izročitev je bila celostna, ne samo intelektualna, tudi čustvena. V duhovnika je bil posvečen leta 1966. Dve leti zatem je začel poučevati medicinsko antropologijo in pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru.

Ne bom se zaustavljal ob vseh nalogah, ki so mu bile zaupane v Družbi in Cerkvi. Temu bomo prisluhnili na koncu sv. maše. Ustavil se bom le ob najinem srečevanju.

Najine poti so se prvič srečale leta 1970 v malem semenišču na Ljubljanski 13, v Mariboru. Prvi vtis, ki ga name naredil, kot 15. letnika je bila urejenost, ne samo zunanja temveč tudi duhovna. To je želel posredovati tudi nam, saj nas je vzgajal za lepoto, za pravo ljubezen, za iskrenost in poštenje. Takrat smo bili še premladi, da bi lahko vse to razumeli. Uspel pa je v nas položiti seme, ki je vzklilo in nekaj sadu tudi obrodilo. To kar se je pri naši vzgoji  trudil je bilo, da bi v nas okrepil pozitivne lastnosti in darove. Za ta trud sem mu zelo hvaležen. Kajti s tem je tudi v nas utrjeval pozitiven odnos do Boga, ko nam je kazal, koliko je v našem življenju lepega, razveseljivega, osrečujočega.

Najine poti so se drugič srečali, ko je P. Marjan postal provincial. Najbolj mi v spominu ostaja naša priprava na prve zaobljube, kjer je zelo poudarjal, da jih je potrebno sprejeti kot priložnost in dar, ne pa samo v njih gledati odpoved. Sem mu hvaležen, da nam jih je uspel evangeljske svete: čistosti, uboštva in pokorščine tako pozitivno približati, da sem jih doživljal, kot češčenje Boga in moje tesnejše povezovanje s Kristusom.

Najbolj odločilno je p. Marjan pri moji vzgoji posegel, ko me je po dveh letih študija na TF v Ljubljani poslal v Torino, v naš kolegij. Predno me je poslal tja, me je peljal na ogled, da je uredil vse potrebno, da bi ta moj prvi korak v svet ne bil pretežak. Zame je to leto bilo odločilno, kajti poleg jezika sem si nabral prvih pastoralnih izkušenj, kar je bilo za študij, ki je sledil, odločilnega pomena.

Na koncu tega leta v Torinu, pa je nastalo veliko vprašanje, kam na študij teologije? Mnogi so zagovarjali, da se je potrebno vrniti nazaj v Ljubljano, eni v Rim? Kar nekaj pisem sva si izmenjala, pa tudi v Ljubljani je bilo živahno iskanje. Na koncu dolgega razločevanja je bila odločitev, da smo trije ( poleg mene še P. Marko Rupnik in Franc  Kejžar) skupaj šli na študij teologije v Rim. Še prej pa je P. Marjan imel pogum, da je poslal P. Markota na študij umetnosti, kar je bilo preroško dejanje za tisti čas. Sem p. Marjanu hvaležen, da je k tem odločitvam pristopal zelo Ignacijansko in v Duhu razločevanja.

Sam sem P. Marjana, kot provinciala doživljal, kot tistega, ki si je zelo prizadeval za rast naših skupnosti, da bi zaživeli večjo povezanost med nami, da bi gradili medsebojne odnose, tiste zdrave in zrele, kajti tako postanemo tudi pričevalni navzven in sposobni za skupno delo v Božjem vinogradu.

P. Marjan je bil iskreno vdan Bogu in ni poznal meja v ljubezni do sočloveka, še posebej je imel čut za uboge, za tiste, ki so v sebi nosili neozdravljene rane. Veliko časa in svojih darov je posvečal Karitas, ko je začenjala pred 25. leti svoje poslanstvo v našem prostoru. Da je postala Karitas to, kar je, je v veliki meri tudi po zaslugi p. Marjana, ki je pomagal postavljati dobre temelje.

Da je imel srca za trpeče in uboge dokazuje tudi njegova pripravljenost, da je šel v tistih težkih vojnih časih v Sarajevo. Njegovo nesebično služenje je še danes živo v ljudeh, ki jih je srečeval, jim pomagal preko jezuitske službe za begunce, ki jo je vodil: obnavljali so od vojne porušene hiše, kuhinja, ki so jo odprli je nudila toplo hrano za ubožce, mnogim so pomagali pri kurjavi, obleki, zdravili … Kot provincial sem p. Marjana tam obiskal in me je vodil po Sarajevu, ko so še švigale krogle, on pa je s tako ljubeznijo ljudem prinašal ne samo materialne stvari, ki so jih potrebovali. Potrebovali so nekoga, ki jih je poslušal, jih bodril, jim vlival upanje, ki je z njimi molil in jim vlival upanje, da jih Bog ni zapustil.

V P. Marjanu smo lahko videli redovnika in duhovnika, ki je imel čut za človeka in za njegovo bolečino. Ko se je vrnil iz Sarajeva, se je posvečal molitvi za notranje ozdravljenje. Učil nas je, kako naj izročamo Jezusu svojo bolečino in ga prosimo, da nas ozdravi po naši veri. Kazal nam je pot, kako naj se odpremo Bogu, mu povemo, kar čutimo. Ta pot izročanja je tudi pot našega dozorevanja.

Zadnja leta je p. Marjan bil na križevem potu, toda vdan in tesno povezan s trpečim Kristusom. Iz njegovih besed ni bilo slišati besed nepotrpežljivosti, ker je čutil, da ga Kristusova ljubezen ni zapustila in ta Kristusova ljubezen je tista, ki je močnejša od smrti.

Upamo, da je Kristus P. Marjana  kateremu je tako vdano služil, preko zida trpljenja in smrti že popeljal v večnost, v občestvo Boga samega, kjer se vsaka solza spremeni v biser in vsaka tema v luč, ki nikoli ne ugasne. In kjer človek v polnosti doživi, da nas Bog po ranah ozdravlja, da dozorimo za popolno podaritev in izročitev, kjer najdemo počitek o katerem nam je danes Jezus govoril v Evangeliju.

Dragi P. Marjan, hvala za vse kar smo po tebi prejeli, hvala ti za vzgled redovnika in duhovnika, ki se je želel poistiti s Kristusom in to majhnim, ubogim in trpečim, odpočij se na njegovem Srcu.

Amen