Papeževa kateheza: Družina z nasmehom lahko premaga opustošenost mest

VATIKAN (sreda, 2. september 2015, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je govorila o družini in evangelizaciji. Frančišek je v ospredje postavil odgovornost družine za sporočanje in posredovanje vere, tako navznoter kot navzven. Poudaril je pomen družinskih vezi in zaveze človeka z Bogom ter izpostavil, da družine s svojo ljubeznijo lahko premagajo opustošenost naših mest.

Družinske vezi, ki gredo onkraj
Papež je katehezo začel z evangeljskimi besedami, za katere se zdi, da postavljajo družinske vezi in hojo za Jezusom v medsebojno nasprotje: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.« Jezus seveda noče odpraviti četrte zapovedi, ki je prva med tistimi, ki se nanašajo na odnos do oseb, je takoj pojasnil papež Frančišek. Prav tako ne smemo misliti, da nam Gospod, potem ko je naredil čudež za mladoporočenca v Kani, potem ko je posvetil zakonsko vez med moškim in žensko, potem ko je hčere in sinove postavil nazaj v družinsko življenje, pravi, naj smo neobčutljivi za te vezi. Razlaga je drugačna. Ko Jezus potrdi primat vere v Boga, s tem ne najde pomembnejše primere od družinskih čustev. Te iste družinske vezi se znotraj izkušnje vere in Božje ljubezni preoblikujejo in napolnijo z večjim smislom. Zmožne so iti onkraj sebe, da bi ustvarile še bolj prostrano očetovstvo in materinstvo ter sprejele kot brate in sestre tiste, ki so na obrobju vseh vezi. Ko so Jezusu rekli, da so zunaj njegova mati in njegovi bratje, jim je odgovoril: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«  

»Modrost čustev, ki se ne kupijo in se ne prodajajo, je najboljša dota družinskega genija,« je poudaril papež. Ravno v družini se naučimo rasti v modrosti čustev. Tu se naučimo njihove gramatike, sicer se je je težko naučiti. In to je ravno tisti jezik, po katerem se Bog daje vsem razumeti.

Dejanja ljubezni, ki govorijo bolj od besed
Povabilo, naj družinske odnose postavimo v okvir pokorščine veri in zavezi z Gospodom, jih ne omrtviči. Ravno nasprotno, zaščiti jih, jih iztrga egoizmu, zavaruje pred propadanjem, postavlja jih na varno za življenje, ki ne umre. »Kroženje življenjskega stila v človeških odnosih je blagoslov za narode, prinaša upanje na zemljo,« je izpostavil sveti oče. Ko se družinska čustva pustijo spreobrniti pričevanju evangelija, postanejo zmožna nepredstavljivih stvari, da se lahko z roko dotaknemo Božjih del, ki jih Bog uresničuje v zgodovini, kot tista dela, ki jih je Jezus storil za moške, ženske, otroke, ki jih je srečal. »En sam nasmeh, čudežno iztrgan iz obupanosti zavrženega otroka, ki ponovno začne živeti, nam pojasni delovanje Boga v svetu bolj kot tisoče teoloških traktatov. En sam moški in ena sama ženska, ki tvegata in se žrtvujeta za otroka drugih in ne samo za svojega, nam pojasnita svari o ljubezni, ki jih mnogi znanstveniki več ne razumejo. Kjer obstajajo družinska čustva, tam pride tudi do teh dejanj ljubezni, ki nam govorijo močneje od besed … gesta ljubezni,« je izpostavil.

Družina, ki odgovori na Jezusov klic
Družina, ki odgovori na Jezusov klic, vrne režiranje sveta zavezi moškega in ženske z Bogom. »Predstavljajmo si,« je pozval papež, »da krmilo zgodovine, družbe, ekonomije, politike, ponovno in končno preide v roke zavezi moškega in ženske, da ga upravljata s pogledom, usmerjenim na generacijo, ki prihaja.« Teme o zemlji in domu, o ekonomiji in delu bi zvenele kot zelo drugačna glasba. »Če bomo dali vodilno vlogo družini, ki posluša Božjo besedo in jo postavlja v prakso, bomo postali kot dobro vino na gostiji v Kani, vse bomo prekvasili kot Božji kvas.«

Družinska ljubezen lahko premaga opustošenost
Dejansko je danes zaveza družine z Bogom poklicana zoperstaviti se opustošenju modernih mest. Naša mesta so po Frančiškovem prepričanju postala »opustošena zaradi pomanjkanja ljubezni, pomanjkanja smeha. Veliko je zabave, veliko zapravljanja časa, a kar manjka, je ljubezen. In to je lastno družini. Nasmeh v družini lahko premaga to opustošenje v naših mestih. To je zmaga družinske ljubezni.« Noben ekonomski in politični inženiring ni zmožen nadomestiti družinskega prispevka. Načrtovanje babilonskega stolpa gradi nebotičnike brez življenja, Duh Boga pa povzroči, da puščave zacvetijo. »Izstopiti moramo iz stolpov in elitnih blindiranih sob ter ponovno začeti obiskovati nove hiše in odprte prostore množic, biti odprti za družinsko ljubezen.«

Občestvo karizem je namenjeno preoblikovanju Cerkve v kraj, ki je popolnoma domač za srečanje z Bogom. Papež Frančišek je spodbudil, naj nadaljujemo hojo po tej poti in ne izgubimo upanja. Kjer je v družini ljubezen, je ta družina s svojim pričevanjem ljubezni zmožna otopliti srce celotnega mesta. »Molite zame, molimo drug za drugega, da bomo postali zmožni prepoznati in podpirati obiske Boga. Duh bo prinesel radosten nered v krščanske družine in človeško mesto bo izšlo iz depresivnosti,« je Frančišek sklenil katehezo.