Nadškof Carballo o svetem Frančišku in Laudato si'

VATIKAN (sreda, 2. september 2015, RV) – Sveti Frančišek Asiški je bil prepričan, da so dobrine in zemlja skupna dediščina vseh ljudi. Njihova uporaba torej ni namenjena samo nekaterim. Za Frančiška sta tako bogataš kot revež imela isto dostojanstvo, saj sta bila brata, ki imata enega Očeta. Koliko od zapisanega je v papeževi okrožnici Laudato si', je za vatikanski časopis Osservatore Romano povedal nadškof José Rodriguez Carballo, nekdanji generalni minister reda manjših bratov, od leta 2013 pa tajnik Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja.

Sveti Frančišek kot pravi učitelj
V okrožnici o skrbi za skupen dom se papež ne bi mogel navdihovati pri boljšem vzoru, zatrjuje nadškof Carballo. Asiški ubožec za kristjane na splošno in tudi za mnoge nekristjane ni le »sveti zavetnik tistih, ki se posvečajo področju ekologije«, ampak je tudi »najboljši zgled skrbi za vse, kar je slabotno, in zgled celostne ekologije, ki se živi z veseljem in pristnostjo«. Sveti Frančišek je namreč vsak trenutek živel ubran odnos z Bogom, z drugimi, predvsem z najrevnejšimi, z naravo in s samim sabo. Ta odnos je po Carballovem prepričanju zares »srce celostne ekologije«, ki je predmet okrožnice Laudato si'. »S pozornostjo do najrevnejših in zapuščenih ter do stvarstva, da bi v vsem odkrili Gospoda, se nam sveti Frančišek kaže kot pravi učitelj.«

Sveti Frančišek nas opozarja na patološki narcisizem
Nadškof Carballo je pojasnil, da je svetemu Frančišku vse bilo kot brat in sestra. In ker je vse »zakrament« in podoba Najvišjega, vsemogočnega, dobrega Gospoda, je vse obravnaval z največjo skrbjo in pomembnostjo. Vse je bilo vpeto v slavljenje Gospoda. Z življenjem, ki je bilo zaznamovano z bistvenim, s svobodo tistega, ki živi brez svoje lastnine in z držo odprtosti za presežno, druge in stvarstvo, nas sveti Frančišek opozarja pred prevladujočim obnašanjem sterilnega in patološkega narcisizma, ki nas vodi v uničenje stvarstva in zanemarjanje naročila, ki ga je človek prejel o skrbi, varovanju in zaščiti stvarstva. To naročilo po nadškofovih besedah zahteva posebno pozornost do najrevnejših, zadnjih. O njih nas bo Gospod vprašal, kakor je vprašal Kajna o njegovem bratu Abelu. Tudi papež v svoji okrožnici in ostalih govorih izpostavlja, da je navzočnost Kajna očitna. Tako kot takrat, se tudi danes obnašamo kot tisti, ki ne sprejemajo bratov, in širimo kulturo odmetavanja. Po drugi strani pa je naš odnos z zemljo odnos mogočnega vladarja, nenasitnega potrošnika ali izkoriščevalca brez pomislekov. »Naš odnos z okoljem je odnos tistega, ki se ne brzda in ne pozna meja, brez zaskrbljenosti za skupen dom in tiste, ki bodo še prišli,« zatrjuje Carballo.

Branje Laudato si' v luči frančiškanske karizme
»Jaz berem Laudato si' z očmi in srcem frančiškana,« med drugim zatrdi nadškof Carballo, sicer redovnik Reda manjših bratov. Po njegovem mnenju je to primeren način branja, ki ga ponuja tudi papež, ko na svetega Frančiška pokaže kot na »lep in spodbuden zgled« ter ga citira na začetku in na koncu okrožnice. Frančiškanska karizma »lahko pomaga pripraviti in slediti celostni ekologiji«, ne da bi to vodilo v izključevanje odnosa z drugimi karizmami. Frančiškanska karizma namreč poudarja vrednost bratstva med vsemi človeškimi bitji. Vsa so sprejeta kot Božji dar, za katerega je treba skrbeti z bratskim in materinskim duhom. Vsi so obravnavani kot bratje in sestre, kot otroci istega Očeta. Posebno ljubezen izraža do »gobavcev vseh časov«, v katerih sveti Frančišek objema »Kristusa gobavca« in v katerih se dotikamo »mesa samega Božjega Sina«. Obenem pa frančiškanska karizma zahteva tudi bratsko pozornost do Božjega stvarstva.

Nadškof Carballo še izpostavi, da Frančišek svojim sledilcem predlaga kulturno paradigmo, kjer se tehniko uporablja kot preprosto orodje. Na ta način se presežejo zlorabe, ki vodijo v ekološko degradacijo kot »vsemogočnost tehnokratične paradigme«. Obenem je v ospredju prizadevanje, da se ohranijo elementi narave in človeškega bivanja.