Celestinov odpustek in jubilej: dva dogodka usmiljenja

AQUILA (petek, 28. avgust 2015, RV) – Dobre tri mesece pred jubilejnim svetim letom Božjega usmiljenja v Aquili obhajajo t.i. Celestinov odpustek.  Popolni odpustek je odredil papež Celestin V., ki je v tem italijanskem mestu tudi pokopan, prejeti pa ga je mogoče vsako leto 28. in 29. avgusta v Aquili. Letos slovesnosti potekajo že 721. leto, nadaljevale pa se bodo s pripravo na jubilej usmiljenja.

Nadškof in metropolit v Aquili Giuseppe Petrocchi je pripravil sporočilo z naslovom Celestinov odpustek in jubilej: dva dogodka usmiljenja. Zapiše, da sta oba dogodka osredotočena na evangeljsko izkušnjo odpuščanja: prejetega, živetega in danega. »Celestin V. in papež Frančišek nas vabita, da ponovno odkrijemo dobrohotno Očetovo obličje, ki v Jezusovi veliki noči in v daru Duha, premaga naš greh in iz nas naredi nova bitja,« beremo v sporočilu. V Njem namreč vse govori o usmiljenju in v Njem ni ničesar brez sočutja. Nadškof Petrocchi izpostavi, da milosti jubileja ne gre zamenjati za preprosto etično pomilostitev ali moralno obsodbo. Milost skupaj z odpustkom zahteva konkreten napor za spreobrnjenje. Ni dovolj doseči milosti, ki odstrani bolečino greha, prav tako je v lastnem življenju treba ponovno sprožiti spremembe, ki jih želi Bog.

Kot primer navede človeško telo, ki mora proizvajati določena protitelesa pred bakterijami in virusi. Tudi naš duhovni organizem je izpostavljen napadom kulturnih toksinov in napačnih vedenjskih stilov, ki ga hočejo onesnažiti in ga pripeljati do propada. »Vsakodnevno urjenje v usmiljenju, na trenutke tudi junaško, predstavlja močan duhovni filter in družbeni protistrup, ki dezaktivira bolne reakcije naše psihe,« piše nadškof in dodaja, da obenem tako pride tudi do »krepčilnega učinka na življenje duše in skupnosti«. Skratka, odpuščanje bo prispevalo k našemu dobremu notranjemu počutju ter nam pomagalo z modrostjo pristopati k drugim.

Samo Ljubezen, ki odpušča, gradi trdne nasipe in aktivira sile, ki lahko preprečijo negativna čustva, kot so ravnodušno samopomilovanje, ponižujoča pasivnost, domišljava kritika, predaja ali obsojanje. Odpustiti torej pomeni veliko koristi, predvsem za tistega, ki odpusti. Greh namreč povzroča spore in nemir, v odnosu z Bogom, s samim sabo in z drugimi. Samo dobro, ki odgovarja na Božji načrt, nam pomaga rasti kot telo, ki je med seboj dobro povezano in se izgrajuje v ljubezni. Nadškof Petrocchi pri tem izpostavi še besede papeža Frančiška iz bule o napovedi jubilejnega leta: »Kako težko se nam tolikokrat zdi odpuščanje! In vendar je odpuščanje orodje, izročeno našim krhkim rokam, da bi z njim dosegli vedrino srca. Če hočemo srečno živeti, je nujno potrebno prej opustiti zamere, nasilje in maščevanje. Sprejmimo torej apostolovo spodbudo: Sonce naj ne zaide nad vašo jezo!«