Kardinal Poupard: Katedrala je vidno znamenje skrivnosti Cerkve

STRASBOURG (torek, 18. avgust 2015, RV) – Katedrala je vidno znamenje skrivnosti Cerkve. Tako je spomnil kardinal Paul Poupard, nekdanji predsednik Papeških svetov za kulturo in za medverski dialog, ki se je 15. avgusta kot papežev posebni odposlanec udeležil praznovanja ob tisočletnici položitve temeljev katedrale v Strasbourgu.

Katedrala vabi k osrednji skrivnosti
V homiliji je poudaril, kako monumentalnost zgradbe »brez vsake plašnosti čudovito kaže prostrano razsežnost gostoljubnosti, ki jo nudi«. Katedrala namreč vabi, privlači in usmerja k osrednji skrivnosti, ki je v njeni notranjosti. Tam je Božja neskončnost izražena v majhnosti njegove utelešene bližine, Emanuelu, Bogu, ki je postal človek v naročju Device Marije. Katedrala je prebivališče Boga in prebivališče Božjega ljudstva. Na ta način je Božji dom sredi človeških domov in istočasno dom ljudi, ki so zbrani, da bi prejeli dar, ki prihaja iz nebes.

Katedrala tako predstavlja hvalnico Bogu. V njej se nahaja skrivnost Boga, utelešenega v Jezusu Kristusu, ki se podarja v obhajanju evharistije. In pa skrivnost Božjega ljudstva, ki je Cerkev, zbrana okoli škofa ali duhovnikov, njegovih sodelavcev, da bi obhajala to velikonočno skrivnost. Prav ta Cerkev namreč utemeljuje, jo hrani in poživlja. Katedrala je tako zgrajena, da bi sprejela Boga, pa tudi ljudi, ki so sposobni sprejeti človeka, vsakega človeka.

Charles de Montalembert je, nanašajoč se na katedralo v Strasbourgu, Victorju Hugoju nekoč dejal: »Na ta kraj, kamor vi prihajate, da bi občudovali in sanjali, mi prihajamo, da bi molili in častili.« Papežev odposlanec je tako še dodal, da ima ta monumentalna katedrala privlačnost, ki se ji ni moč upreti. Na viden način pričuje o nevidni resničnosti.

Pred tisoč leti …
Zatem je kardinal Poupard spomnil, da je začetek gradnje katedrale v Strasbourgu v 11. stoletju spodbudil škof Werner. Od tiste cerkve so ostali le temelji. A ti so bili nato ponovno uporabljeni leta 1277, ko se je začela graditi nova zgradba. Le-ta je preživela do naših dni.

V nebesih imamo Mater
S hvaležnostjo za vse, ki so pripomogli h gradnji katedrale, in vse, ki so vanjo prihajali, da bi iz nje med nezgodami in življenjskimi preizkušnjami črpali svetlobo in ljubezen, je kardinal Poupard nato spomnil na Našo Gospo, kateri je katedrala tudi posvečena. Marija človeštvo preko veselja in trpljenja vodi k večnosti, kjer so sreča, radost in ljubezen, ter kjer nas že čaka ona s svojim Sinom. V nebesih imamo Mater. Ko kontempliramo njeno obličje, lahko zaslutimo del Božje lepote in dobrote, nežnosti in usmiljenja. Marija je bila vzeta v nebo z dušo in telesom. Torej je v Bogu prostor tudi za telo, je nadaljeval papežev odposlanec. Nebesa za nas niso več oddaljeno in neznano kraljestvo, odkar tam prebiva Devica Marija.

Zato jo v Lavretanskih litanijah imenujemo »Vrata nebeška«. V domu vsake matere so vrata vedno odprta za njene otroke, majhne in velike. Mati je zmeraj z veseljem pripravljena, da jih sprejme. Enako je v Božji družini.