V Libanonu ustoličenje novega patriarha armenske katoliške Cerkve, Krikorja Bedrosa XX.

LIBANON (ponedeljek, 10. avgust 2015, RV) – Na patriarhalnem sedežu v Bzommarju v Libanonu je 9. avgusta potekalo ustoličenje novega patriarha Kilikije, Krikorja Bedrosa XX. Škofje armenske katoliške Cerkve so ga na to mesto izvolili 24. julija, po smrti patriarha Nersesa Bedrosa XIX. mesec dni pred tem.

Samostan Bzommar se nahaja v vasi z istim imenom, 36km severovzhodno od Bejruta, na nadmorski višini skoraj 950m. Kot patriarhalni sedež armenske katoliške Cerkve služi že 260 let. Nedeljska slovesnost se je pričela z obredom ustoličenja, med katerim so škofje armenske katoliške Cerkve novemu patriarhu izročili pastoral. Zatem so ga pospremili do patriarhalnega prestola in mu s tem priznali vlogo Očeta in vodje armenske katoliške Cerkve v Kilikiji.

Svečanosti so se poleg velikega števila vernikov udeležili njegova svetost patriarh Aram I., katolikos armenske apostolske Cerkve, sirsko-katoliški patriarh Ignatius Younan, patriarh antiohijske pravoslavne Cerkve Janez X. Yazigi, koptski patriarh Sidrak in prestavnik Njegove svetosti Karekina II. Poleg njih sta bila prisotna tudi apostolska nuncija v Siriji in Libanonu – msgr. Mario Zenari in Gabriele Caccia. Slednji je ob tem dogodku izrazil veliko veselje ter poudaril pomembnost enosti kristjanov, da bi premostili težko obdobje, v katerem se nahajajo na Bližnjem vzhodu.

Nekaj podatkov o armenski katoliški Cerkvi
Armenska katoliška Cerkev je patriarhalna katoliška Cerkev sui juris s skupnostmi v Libanonu, Iranu, Iraku, Egiptu, Siriji, Turčiji, Izraelu, Palestini ter v diaspori po vsem svetu. Njihov primas ima naslov Katolikos patriarh Kilikije armenskih katoličanov s sedežem v Bzommarju v Libanonu. Sedanji patriarh je katolikos približno štiristotisočim armenskim katoličanom.

Vero v Armeniji oznanjala Tadej in Bartolomej
Začetek armenske Cerkve izvira iz apostolskih časov. Po starodavnem izročilu sta v drugi polovici prvega stoletja v Armeniji oznanjala vero dva Jezusova učenca, Tadej in Bartolomej. Armenski verski voditelji na podlagi izročila trdijo, da so dediči katedre sv. Tadeja. Krščanska vera je prišla v te armenske doline iz Edesse, prvi misijonarji pa so oznanjali v sirskem jeziku. Že okoli leta 200 je latinski apologet Tertulijan iz Kartagine potrdil, da je obstajala krščanska skupnost v Armeniji. Iz leta 254 pa obstaja pričevanje o pismu armenskega škofa Mithrozanesa Dioniziju Aleksadrijskemu.

Krst naroda, nova identiteta ljudstva
Odločilni dogodek za zgodovino armenske Cerkve se je zgodil na začetku 4. stoletja. Okrog leta 300 se je  kralj Tiridat III. in z njim ves dvor spreobrnil h krščanstvu in sicer po sv. Gregoriju Razsvetljitelju. Prevzem krščanstva je pomagal združiti različne etnije ter odpraviti njihove medsebojne razprtije in tako oblikoval en narod z lastno identiteto. Iz krsta naroda, začenjajoč pri civilnih in vojaških voditeljih, se je porodila nova identiteta ljudstva, ki je ostala neločljiv sestavni del armenske identitete.

Mučeništvo je stalnica v zgodovini armenskega ljudstva
Gregorijevo trpljenje ter mučeništvo Hrispsime in njenih tovarišic kažejo na to, da je krst Armenije, krst krvi, kakor o tem še na posebej dramatičen način pričujeta mučeništvo iz sredine petega stoletja in genocid dveh milijonov Armencev s strani otomanov ob koncu 19. stoletja. Mučeništvo tako predstavlja stalnico v zgodovini armenskega ljudstva. Njegova vera ostane neločljivo povezana s pričevanjem prelite krvi za Kristusa in evangelij.