Duhovne misli cerkvenih očetov in Benedikta XVI. za 19. nedeljo med letom

1Kr 19,4-8
Elija pa je šel naprej v puščavo dan hoda. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: »Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.« Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode. Jedel je in pil pa spet legel. Gospodov angel pa je prišel še drugič, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!« Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb.

Ef 4,30-5,2
Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.

Jn 6,41-51
Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne, kakor da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Razlaga cerkvenih očetov
Sveti Avguštin v svojem komentarju Janezovega evangelija razlaga: 'bili so daleč od tega nebeškega kruha in nesposobni začutiti lakoto po njem. Usta svojega srca so imeli bolna..., saj ta kruh zahteva lakoto notranjega človeka' (Pridige o Janezovem evangeliju, 26,1). Sveti Avguštin nadaljuje: 'Gospod je potrdil, da je kruh, ki je prišel z nebes ter nas pozval naj verujemo vanj. Jesti živi kruh namreč pomeni, verovati vanj. Kdor veruje, jé; na neviden način je nasičen, kakor je tudi na neviden način prerojen za bolj poglobljeno življenje, saj je prerojen od znotraj in v svoji najgloblji notranjosti postane novi človek' (ibid.).

Misli Benedikta XVI.
Branje šestega poglavja Janezovega evangelija, ki nas spremlja te nedelje med bogoslužjem, nas je vodilo od razmišljanja o čudežni pomnožitvi, med katero je pet ječmenovih hlebov in dve ribi zadostovalo, da se je pet tisoč mož nasitilo, do povabila, ki ga Jezus namenja tistim, ki jih je nasitil, naj delajo za jed, ki ostane za večno življenje. Želi jim pomagati razumeti globok pomen čudeža, ki ga je storil; da jih je s tem, ko je na čudežen način nasitil njihovo fizično lakoto, pripravljal sprejeti oznanilo, da je On kruh, ki je prišel iz nebes (prim. Jn 6,41) in ki dokončno nasiti. Tudi hebrejsko ljudstvo je imelo med svojo dolgo potjo po puščavi izkušnjo s kruhom iz nebes, mano, ki jih je ohranjala pri življenju vse do prihoda v obljubljeno deželo. Sedaj pa Jezus govori o sebi kot o resničnem kruhu, ki je prišel iz nebes, ki je sposoben ohranjati pri življenju, ne samo nekaj trenutkov ali pa del poti, temveč za vedno. On je hrana, ki daje večno življenje, saj je edinorojeni Božji Sin, ki je v Očetovem naročju in je prišel dati človeku življenje v polnosti ter ga uvesti v življenje Boga samega.